Dolgotrajna bolezen bližnjega človeka postopoma spreminja vsakdan in odnose.
Nekatere skupne dejavnosti niso več mogoče, vloge v družini se prerazporedijo, načrte pa začne določati negotovost glede prihodnosti.
Žalost se zato lahko pojavi že v času, ko je bolna oseba še navzoča. Za takšno doživljanje se uporablja izraz anticipacijsko žalovanje oziroma žalovanje pred izgubo. Najpogosteje ga povezujemo s pričakovano smrtjo bližnjega, pojavi pa se lahko tudi pri osebi, ki se sama spoprijema z napredujočo boleznijo.
Spremembe se začnejo že pred dokončno izgubo
Pri dolgotrajni ali napredujoči bolezni izguba ni omejena na en sam dogodek. Družina se lahko že prej srečuje z zmanjševanjem samostojnosti, spreminjanjem medsebojnih vlog in opuščanjem načrtov.
To je posebej izrazito pri boleznih, ki postopoma vplivajo na spomin, sporazumevanje ali osebnost. Bližnji človek je telesno prisoten, odnos z njim pa se spreminja. Pri drugih boleznih lahko največjo obremenitev predstavljata negotovost in zavedanje, da se čas skupnega življenja krajša.
Žalovanje pred izgubo tako ne pomeni nujno, da se vnaprej poslavljamo od osebe. Pogosto se odzivamo na spremembe, ki se že dogajajo.
Žalost spremljajo tudi druga čustva
Anticipacijsko žalovanje nima enotnega poteka. Ob žalosti se lahko pojavijo strah, jeza, nemoč, razdražljivost ali otopelost. Nekateri želijo o prihodnosti govoriti, drugi se osredotočijo na praktične naloge in o čustvih težko razmišljajo.
Pojavi se lahko tudi upanje, čeprav je izid bolezni negotov ali neugoden. Upanje se pri tem ne nanaša vedno na ozdravitev. Usmerjeno je lahko v čim manj bolečin, miren dan ali možnost pomembnega pogovora.
Različni odzivi si ne nasprotujejo. Človek lahko razume resnost položaja in hkrati upa, da bo na voljo še nekaj kakovostnega skupnega časa.
Občutek krivde zaradi “prezgodnje” žalosti
Nekateri se ustrašijo lastne žalosti, ker je bližnja oseba še živa. Zdi se jim, da jo s tem odpisujejo ali da bi morali čas nameniti predvsem spodbudi in upanju.
Toda žalovanje pred izgubo ni enako obupu nad bolnim človekom. Je odziv na položaj, v katerem so nekatere izgube že nastopile, druge pa so postale pričakovane. Skrb za bližnjega in žalost zaradi sprememb sta lahko prisotni hkrati.
Krivdo lahko povzroči tudi misel na olajšanje. Dolgotrajna bolezen lahko vključuje izčrpavajočo nego, pomanjkanje spanja in nenehno pripravljenost na zaplete. Želja, da bi se težko obdobje končalo, ni nujno želja po smrti bližnjega. Lahko izraža izčrpanost ter željo po koncu njegovega trpljenja.
Skrb in žalovanje se prepletata
Oseba, ki skrbi za bolnega svojca, pogosto nima veliko prostora za lastno doživljanje. Pozornost je usmerjena v preglede, zdravila, pomoč pri vsakdanjih opravilih in usklajevanje obveznosti.
Raziskave anticipacijskega žalovanja zato pogosto obravnavajo tudi obremenitev svojcev, ki prevzamejo skrb. Večja obremenjenost je lahko povezana z izrazitejšim žalovanjem pred izgubo, pomembno vlogo pa imajo družinski odnosi in razpoložljiva podpora.
Praktična pomoč ima pri tem podoben pomen kot čustvena. Razbremenitev pri negi, prevozu ali gospodinjskih opravilih lahko ustvari čas, v katerem svojec ni samo oskrbovalec, ampak je lahko znova partner, otrok, sorojenec ali prijatelj.
Žalovanje vnaprej ne nadomesti poznejšega žalovanja
Pogosta je predstava, da se lahko na izgubo dovolj dobro pripravimo in si tako olajšamo čas po njej. Predhodno zavedanje lahko omogoči pogovore, urejanje praktičnih vprašanj in postopno prilagajanje spremembam. Ne pomeni pa, da bo žalovanja po smrti manj ali da bo njegov potek preprostejši.
Pregledi raziskav opozarjajo, da anticipacijsko žalovanje in pripravljenost na smrt nista povsem enaka pojava. Človek lahko močno žaluje že prej, pa ga smrt kljub temu prizadene drugače, kot je pričakoval.
Prav tako vsi svojci ne doživijo izrazitega žalovanja pred izgubo. Nekateri ga občutijo šele po smrti, drugi pa se pred njo odzivajo predvsem z dejavnostjo, skrbjo ali čustveno zadržanostjo. Noben od teh odzivov sam po sebi ne pove, koliko jim oseba pomeni.
Med skrbjo ohraniti tudi odnos
Zavedanje prihodnje izgube lahko hitro prekrije sedanjost. Pogovori se začnejo vrteti samo okoli bolezni, vsak mirnejši trenutek pa spremlja pričakovanje novega zapleta.
Koristno je priznati resnost položaja, ne da bi vsak stik z bolnim človekom spremenili v slovo. Glede na njegove želje in zmožnosti lahko odnos še vedno vključuje običajne pogovore, skupne navade in odločitve, pri katerih sodeluje sam.
Pri tem ni treba ves čas ohranjati mirnosti ali iskati posebnega pomena v vsakem trenutku. Anticipacijsko žalovanje ni naloga, ki jo moramo pravilno opraviti. Je eden od mogočih odzivov na obdobje, v katerem sta bližina in pričakovana izguba prisotni hkrati.
