Kompliment naj bi bil nekaj prijetnega, vendar nas pohvala včasih spravi v večjo zadrego kot kritika.
Namesto da bi jo preprosto sprejeli, jo zmanjšamo, ji oporekamo ali hitro preusmerimo pogovor drugam.
Tak odziv ni nujno samo izraz skromnosti. Na to, kako sprejmemo pohvalo, vplivajo naša predstava o sebi, odnos do pozornosti drugih ter družbena pravila o tem, koliko samozavesti je še sprejemljive in kdaj naj bi že delovali domišljavo.
Ko pohvala ne ustreza naši predstavi o sebi
Pozitivno mnenje druge osebe najlažje sprejmemo takrat, ko se vsaj približno ujema s tem, kar o sebi že verjamemo. Če imamo o sebi precej kritično predstavo, se lahko pohvala z njo preprosto ne sklada.
Človeku, ki dvomi o svojih sposobnostih, priznanje za dobro opravljeno delo zato ni nujno prijetno potrdilo. Lahko ga doživi kot pretiravanje ali meni, da si zaslug v resnici ne zasluži. Podobno velja za pohvale videza, značaja ali drugih lastnosti, pri katerih je lastna predstava precej drugačna od tiste, ki jo izraža druga oseba.
Zato kompliment včasih zavrnemo skoraj samodejno. Ne zato, ker bi hoteli biti nevljudni, ampak zato, ker se ne ujema z zgodbo, ki jo imamo o sebi.
Neprijetna je lahko tudi sama pozornost
Pohvala nas za trenutek postavi v ospredje. Nekaterim to godi, drugim pa takšna pozornost povzroča nelagodje.
To je izraziteje pri ljudeh, ki so bolj občutljivi na to, kako jih ocenjujejo drugi. Pri njih niso neprijetne samo negativne sodbe. Tudi izrazito pozitivna pozornost lahko poveča občutek izpostavljenosti.
Kompliment tako ni več samo prijazna pripomba. Pomeni tudi, da nas nekdo opazuje, ocenjuje in si o nas ustvarja mnenje. Če nam takšna pozornost ni domača, jo skušamo hitro zmanjšati.
Skromnost ima svoja pravila
Na odziv na pohvalo vpliva tudi okolje, v katerem smo se naučili, kaj velja za primeren odziv. Sprejeti kompliment brez zadržkov se komu zdi skoraj enako kot strinjati se z lastno odličnostjo.
Zato hitro dodamo pojasnilo, zmanjšamo svojo zaslugo ali jo pripišemo okoliščinam. Na eni strani želimo sprejeti prijaznost druge osebe, na drugi pa nočemo delovati samovšečno.
Meja med samozavestjo in domišljavostjo je v različnih okoljih postavljena različno. Ponekod je neposredno sprejemanje pohvale povsem običajno, drugje je bolj cenjena zadržanost in poudarjanje skromnosti.
Zakaj pohvalo tako hitro razvrednotimo?
Pri zavračanju komplimenta se pogosto zgodi nekaj zanimivega: mnenju druge osebe ne dovolimo, da bi zares prišlo do nas.
Če nekdo pohvali naš dosežek, mi pa ga takoj pripišemo sreči, okoliščinam ali pomoči drugih, smo pohvalo sicer slišali, vendar smo jo obenem razveljavili. Enako se zgodi, če na pohvalo videza odgovorimo z opozorilom na vse, kar nam na sebi ni všeč.
Takšni odzivi sčasoma postanejo tako avtomatični, da jih skoraj ne opazimo. Prav zato je zanimivo spremljati, kaj naredimo v prvih nekaj sekundah po komplimentu. Ga sprejmemo ali že iščemo razlog, zakaj ne drži?
Dovolj je tudi preprost “hvala”
Komplimenta ni treba analizirati, vračati ali pojasnjevati. Včasih je dovolj, da ga sprejmemo.
Preprost “hvala” ne pomeni, da se imamo za izjemne ali da nekritično sprejmemo vsako pohvalo. Pomeni le, da dovolimo drugi osebi, da nam pove nekaj prijaznega, ne da bi morali njene besede takoj zmanjšati.
Če pa nam je sprejemanje pohvale vedno znova neprijetno, je vredno opaziti, kaj nas pri njej zmoti. Morda se ne sklada z našo predstavo o sebi, morda nam ni prijetna pozornost ali pa smo tako vajeni skromnosti, da že samo sprejetje pohvale doživljamo kot nekaj pretiranega.
Kompliment tako včasih razkrije precej več kot to, ali nam prijazne besede godijo. Pokaže tudi, kako zlahka sprejmemo nekaj pozitivnega o sebi.
