Kadar lahko izbiramo med številnimi možnostmi, se zdi, da imamo več svobode.
Hkrati pa se poveča tudi pričakovanje, da bomo med vsem, kar je na voljo, znali prepoznati najboljšo rešitev.
Namesto da bi se vprašali, kaj nam ustreza, začnemo tehtati, ali obstaja še kaj boljšega. Razlike, ki jih sprva sploh ne bi upoštevali, dobijo večjo težo, dvom pa se lahko nadaljuje tudi potem, ko smo se že odločili.
Brez jasnih meril se hitro izgubimo v primerjanju
Če že na začetku vemo, kaj nam je pomembno, lažje izločimo tisto, kar temu ne ustreza. Težje postane, kadar jasnih meril nimamo in jih začnemo oblikovati šele med primerjanjem.
Takrat lahko postanejo pomembne tudi lastnosti, o katerih prej sploh nismo razmišljali, samo zato, ker se po njih posamezne alternative razlikujejo. Presoja se tako vse manj opira na naše prvotne potrebe in vse bolj na razlike, ki jih opazimo med izbiranjem.
Namesto primerne rešitve lahko začnemo iskati takšno, pri kateri ne bomo ničesar pogrešali.
Iskanje najboljšega podaljšuje odločanje
Psihologija pri odločanju razlikuje tudi med ljudmi, ki iščejo dovolj dobro rešitev, in tistimi, ki si prizadevajo najti najboljšo med vsemi razpoložljivimi. Za slednji način se uporablja izraz maksimaliziranje.
Pri njem se iskanje težje konča. Vedno obstaja možnost, da česa še nismo preverili ali da bi dodatna informacija spremenila našo presojo.
To je še izrazitejše pri življenjskih odločitvah, pri katerih posameznih poti ni mogoče neposredno primerjati. Ena lahko prinaša več varnosti, druga več samostojnosti, tretja več priložnosti za razvoj. V takšnih primerih ni enega merila, po katerem bi lahko preprosto določili, katera je najboljša.
Neizbrane poti lahko postanejo privlačnejše
Z odločitvijo se primerjanje ne konča vedno. Kar smo izbrali, poznamo skupaj z vsemi pomanjkljivostmi, neizbrane poti pa ostajajo predvsem predstave o tem, kaj bi lahko bilo.
Prav zato jih je lažje idealizirati. Pri njih ne občutimo vsakodnevnih kompromisov in posledic, ki bi jih prinesle v resničnem življenju.
Dvom po odločitvi je lahko zato povezan manj s kakovostjo tega, kar smo izbrali, in bolj s privlačnostjo scenarijev, ki jih nikoli ne bomo mogli zares preveriti.
Več izbire lahko poveča pričakovanja
Ko imamo na voljo zelo veliko alternativ, se hitro pojavi občutek, da bi morali najti nekaj, kar nam bo ustrezalo skoraj brez kompromisov.
Če se pozneje pokažejo slabosti, jih zato težje pripišemo dejstvu, da ima vsaka odločitev svoje omejitve. Hitreje se vprašamo, ali bi lahko z bolj premišljeno presojo izbrali drugače.
S tem se poveča tudi občutek osebne odgovornosti. Če smo imeli na voljo veliko poti, se lahko zdi, da je nezadovoljiv izid predvsem posledica naše napačne presoje.
Odlašanje ohranja odprte poti
Dodatno zbiranje informacij je lahko koristno, vendar se iskanje v nekem trenutku lahko spremeni v odlašanje.
Dokler se ne odločimo, se nam ni treba ničemur dokončno odpovedati. Vse poti ostajajo vsaj v teoriji odprte, z izbiro ene pa druge izgubijo status realne prihodnosti.
Pri pomembnih življenjskih prelomnicah je prav sprejemanje te izgube včasih zahtevnejše od tehtanja prednosti in slabosti. Izbrati eno smer pomeni sprejeti tudi dejstvo, da nekaterih drugih različic svojega življenja ne bomo živeli.
Jasna merila omejijo nepotrebno primerjanje
Pri zahtevnejših odločitvah pomaga, če merila določimo, še preden se poglobimo v vse, kar je na voljo.
Koristneje od dolgega seznama prednosti in slabosti je razjasniti, čemu dajemo največjo težo, pri čem smo pripravljeni sprejeti kompromis in kaj bi za nas pomenilo preveliko odstopanje od lastnih potreb.
Tako je manj verjetno, da bo vsaka nova alternativa sproti spreminjala naša pričakovanja.
Dvom ni nujno znak napačne odločitve
Pri zahtevnih življenjskih vprašanjih popolna gotovost le redko obstaja. Tudi dobra odločitev lahko vključuje dvom, izgubo drugih poti in zavedanje, da bi drugačna izbira prinesla nekatere prednosti, ki smo se jim odpovedali.
Zato odsotnost dvoma ni najboljše merilo kakovosti odločitve. Bolj pomembno je, ali smo jo sprejeli na podlagi stvari, ki so nam res pomembne, in ali lahko sprejmemo tudi njene manj idealne plati.
Iskanje popolne rešitve namreč lahko odločanje oteži bolj kot samo število možnosti.
