Otroci se na isto okolje ne odzivajo enako.
Nekateri potrebujejo več časa za prilagajanje, drugi hitreje sprejmejo spremembe, tretji pa močneje reagirajo na dražljaje ali razočaranje.
Del teh razlik je povezan s temperamentom. Ta vpliva na otrokovo odzivanje, pomembno pa je tudi, kako dobro se njegove značilnosti ujemajo z zahtevami okolja in načinom, kako se nanje odzivajo odrasli.
Pomen ujemanja med temperamentom in okoljem
Pri razumevanju temperamenta je pomembno ujemanje med otrokovimi značilnostmi in okoljem.
Ista lastnost je lahko v enem okolju povsem neproblematična, v drugem pa povzroča več težav. Zelo aktiven otrok bo težje prenašal dolga obdobja mirnega sedenja. Otrok, ki potrebuje več časa za prilagajanje, se lahko slabše znajde ob pogostih in nenadnih spremembah. Otrok z večjo občutljivostjo na dražljaje pa je lahko v glasnem in nepredvidljivem okolju hitreje preobremenjen.
Zato otrokovega vedenja ni smiselno presojati povsem ločeno od okoliščin. Na njegov razvoj ne vplivata samo temperament ali vzgoja, ampak tudi to, kako se njegove značilnosti ujemajo z zahtevami in možnostmi okolja.
Enak vzgojni pristop ne ustreza vsakemu otroku
Kar dobro deluje pri enem otroku, pri drugem ni nujno enako učinkovito.
Otrok, ki se hitro prilagaja, lahko brez večjih težav sprejme nenadno spremembo načrta. Drugemu pomaga, če ga nanjo pripravimo vnaprej. Zelo vztrajen otrok lahko dolgo ostane pri zahtevni nalogi, medtem ko otrok z intenzivnejšimi čustvenimi odzivi potrebuje več podpore pri soočanju z razočaranjem.
To ne pomeni, da se mora okolje vedno prilagajati otroku ali da meje niso potrebne. Pomembno je razumeti, kaj določeno vedenje sproža in kakšno podporo otrok potrebuje, da se lahko postopoma nauči obvladovati zahtevnejše situacije.
Temperament ni isto kot vedenje
Temperament in konkretno vedenje nista ista stvar. Otrok ima lahko izrazitejše čustvene odzive, vendar se lahko skozi izkušnje nauči drugače izražati jezo. Lahko je zadržan ob novih ljudeh, ne da bi to pomenilo, da se nikoli ne bo dobro znašel v družbi.
Temperament predstavlja izhodišče, ne dokončnega načrta razvoja.
Na otrokovo vedenje sčasoma vplivajo odnosi, izkušnje, kultura, vzgoja in razvoj samoregulacije. Hkrati tudi otrok s svojim temperamentom vpliva na odzive odraslih, zato odnos med otrokom in okoljem vedno poteka v obe smeri.
Primerjanje otrok lahko hitro zavede
Razlike v temperamentu so eden od razlogov, da se otroci iste starosti v podobnih situacijah vedejo zelo različno.
Eden brez težav vstopi v polno igralnico, drugi najprej nekaj časa opazuje. Eden se po razočaranju hitro umiri, drugi potrebuje precej dlje. Prvi zato ni nujno samozavestnejši, drugi pa ne manj socialno spreten.
Če temperament spregledamo, lahko vedenje hitro razložimo kot trmo, neposlušnost, razvajenost ali pretirano občutljivost, čeprav del razlike izhaja iz otrokovega načina odzivanja.
Ujemanje ne pomeni odstranjevanja vseh izzivov
Dobro ujemanje med otrokom in okoljem ne pomeni, da mora biti otrok zaščiten pred vsem, kar mu je neprijetno.
Otrok, ki se težje prilagaja novostim, jih še vedno potrebuje. Razlika je v tempu, pripravi in količini podpore. Zadržan otrok lahko postopoma pridobiva izkušnje v novih skupinah, ne da bi ga vedno znova silili v središče pozornosti. Otrok z močnimi čustvenimi odzivi se lahko uči njihovega uravnavanja, ne da bi mu sporočali, da so njegova čustva sama po sebi problem.
Poznavanje temperamenta zato ne pomeni iskanja izgovorov za vedenje. Pomaga razumeti, zakaj nek otrok v določenih okoliščinah potrebuje več podpore kot drugi in kako okolje prilagoditi tako, da bo imel dovolj možnosti za razvoj novih spretnosti.
Cilj ni ustvariti okolja brez frustracij, ampak takšno, v katerem zahteve niso nenehno večje od otrokovih trenutnih zmožnosti.
