Z odhodom v vrtec se otrokov vsakdan precej spremeni.
Otrok začne del dneva preživljati z novimi ljudmi, spoznava drugačen ritem in se postopoma vključuje v skupino.
Kako bo vrtec sprejel, se pokaže šele v prvih dneh in tednih. Nekateri otroci se hitro znajdejo, drugi potrebujejo več časa, njihovi odzivi pa se lahko iz dneva v dan spreminjajo.
Na novo obdobje se ne privaja samo otrok. Tudi mama se uči, kako del skrbi prepustiti drugim in zaupati, da je otrok varen, čeprav sama ni ob njem.
Ločitev je težka tudi za mamo
Ko otrok ob slovesu joče, se oklepa mame ali jo kliče, je odhod težko izpeljati mirno. Njegov odziv lahko v njej vzbudi občutek, da ga zapušča prav takrat, ko jo najbolj potrebuje.
Ločitvena stiska je pri majhnih otrocih običajen del razvoja. Pojavi se, ko otrok razume, da mama obstaja tudi takrat, ko je ne vidi, ne more pa še dobro presoditi, koliko časa bo odsotna in kdaj se bo vrnila. Posebej izrazita je lahko med približno prvim in drugim letom starosti, vendar se pojavlja tudi pozneje, zlasti ob večjih spremembah.
Materina stiska ima drugačen izvor. Poleg pogrešanja otroka jo lahko obremenjuje vprašanje, ali je sprejela pravo odločitev. Če se vrača na delo, se temu pridružijo sprememba urnika, usklajevanje obveznosti in občutek, da mora biti na več mestih hkrati.
Olajšanje, ki ga prinese nekaj ur brez neposredne skrbi za otroka, lahko povzroči dodatno krivdo. Toda žalost ob ločitvi in potreba po času zase se ne izključujeta. Obe sta lahko del istega prehoda.
Slovo je lahko najtežji del jutra
Eden najtežjih trenutkov uvajanja je odhod iz igralnice. Mama odide z zadnjo podobo jokajočega otroka, zato si lahko predstavlja, da je enako vznemirjen ostal še dolgo po njenem odhodu.
Vendar je jutranji jok predvsem odziv na ločitev. Nekateri otroci se ob podpori vzgojiteljice kmalu umirijo, se vključijo v igro ali pozornost preusmerijo na dogajanje v skupini. Drugi za to potrebujejo več časa. Otrokov temperament, starost, pretekle izkušnje z ločevanjem in počutje tistega dne vplivajo na potek slovesa.
Kratek pogovor z vzgojiteljico lahko mami ponudi stvarnejšo sliko otrokovega dne. Koristneje od splošnega vprašanja, ali je bilo vse v redu, je izvedeti, kdaj se je otrok umiril, kaj ga je pritegnilo in v katerih trenutkih je znova iskal bližino odraslega.
Tako se zaupanje ne opira samo na upanje, da se bo otrok znašel, temveč na konkretne informacije o tem, kako se odziva v novem okolju.
Slovo naj bo jasno in predvidljivo
Mamo lahko ob otrokovem joku zamika, da bi odhod večkrat prestavila, se vrnila skozi vrata ali odšla neopazno. S tem želi zmanjšati otrokovo stisko, vendar lahko nejasen odhod slovo še podaljša.
Majhnemu otroku pomaga, če se jutranji potek ponavlja. Kratek objem, nekaj znanih besed in jasna napoved, da se bo mama vrnila, ustvarijo prepoznaven zaključek slovesa. Strokovnjaki priporočajo kratek in dosleden poslovilni obred, saj dolgotrajno odlašanje podaljšuje tudi prehod v novo dejavnost.
Otrok morda kljub temu joka. Cilj slovesa ni preprečiti vsako neprijetno čustvo, temveč mu omogočiti izkušnjo, da mama odide, druga odrasla oseba poskrbi zanj in se mama pozneje vrne.
Pri tem ni treba skrivati vseh lastnih občutkov. Miren glas in jasen odhod otroku pomagata bolj kot pretirano navdušenje, s katerim bi mama poskušala prikriti svojo stisko.
Zaupanje v novo okolje se gradi postopoma
Z vstopom v vrtec otrok poleg domačega začne oblikovati še svoj svet. Doživlja dogodke, pri katerih mama ni navzoča, vzpostavlja odnose z vzgojiteljicami in otroki ter razvija navade, ki jih doma morda nima.
Za mamo je ta samostojnost lahko hkrati pozitivna in boleča. Del njene negotovosti izvira iz dejstva, da ne more več sama vplivati na vsak trenutek otrokovega dne. Vzgojiteljica ga morda potolaži drugače, hrano dobi ob drugi uri in zaspi po rutini, ki se razlikuje od domače.
Zaupanje ne nastane nujno že prvi dan. Razvija se ob pogovorih z vzgojiteljicami, opazovanju otroka in izkušnji, da so njegove potrebe opažene tudi zunaj doma. Pomaga, če mama pove, kaj otroka pomirja, česa ga je strah in kako običajno pokaže utrujenost ali lakoto. Hkrati postopoma spoznava, da varna skrb ni omejena na en sam način.
Dobri in težji dnevi se lahko izmenjujejo
Prvi dnevi vrtca so lahko tudi presenetljivo mirni, stiska pa se pojavi šele pozneje. Otrok sprva z zanimanjem opazuje nov prostor, čez nekaj dni pa razume, da bo ločitev postala del njegovega vsakdana.
Tudi po obdobju brez težav se lahko jutranje upiranje vrne. Bolezen, daljša odsotnost, utrujenost, sprememba skupine ali dogajanje doma lahko znova okrepi potrebo po bližini. En težji dan zato še ne pomeni, da je bilo uvajanje neuspešno.
Pomembnejša je širša slika: ali otrok sčasoma vzpostavlja stik z vzgojiteljicami, ali se v posameznih delih dneva vključi v dejavnosti in ali se obdobja stiske postopoma krajšajo. Če se več tednov nikakor ne more umiriti, izrazito odklanja hrano in spanje ali se njegova stiska stopnjuje, se je smiselno pogovoriti z vzgojiteljicami ali pediatrom.
Prvi odhod v vrtec spremeni odnos med mamo in otrokom, vendar ga ne zmanjšuje. Otrok se ob podpori drugih odraslih postopoma znajde v širšem svetu, mama pa pridobiva izkušnjo, da njuna povezanost prenese tudi nekajurno ločitev. Privajanje zahteva čas na obeh straneh – le da se o materinem delu tega procesa govori precej manj.
