Ko smo zaljubljene, veliko razmišljamo o drugi osebi, se sprašujemo o njenih čustvih in iščemo znake, da je zanimanje vzajemno.
Včasih postanejo te misli tako vztrajne, da jih težko preusmerimo. Osebo idealiziramo, njeni odzivi močno vplivajo na naše razpoloženje, negotovost pa hrepenenje še povečuje.
Takšno doživljanje opisuje izraz limerenca. Gre za intenzivno romantično prevzetost, pri kateri želja po naklonjenosti izbrane osebe začne usmerjati naše misli, čustva in vsakdanje življenje.
Kaj označuje izraz limerenca?
Izraz je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedla ameriška psihologinja Dorothy Tennov, leta 1979 pa ga je podrobneje predstavila v knjigi Love and Limerence. Z njim je želela opisati izkušnjo intenzivne in težko obvladljive zaljubljenosti, ki je ne doživljajo vsi ljudje na enak način.
Za limerenco so značilne vsiljive misli o izbrani osebi, močna želja po njeni naklonjenosti, idealiziranje ter izrazita občutljivost na znake sprejetosti in zavrnitve. V ospredju ni samo želja po odnosu, temveč potreba po odgovoru na vprašanje: “Ali do mene čuti enako?”
Ob tem se lahko pojavljajo telesna vznemirjenost, nespečnost, slabši tek in težave z zbranostjo. Razpoloženje niha glede na zadnji stik. Sporočilo, pogled ali kompliment vzbudijo upanje, zadržan odgovor ali molk pa lahko povsem spremenita potek dneva.
Negotovost ohranja čustveno napetost
Limerenca se posebno močno razvije v odnosih, ki niso jasno opredeljeni. Druga oseba je morda občasno zelo pozorna, nato pa se umakne. Pokaže zanimanje, vendar ne pove, kaj si želi. Stik obstaja, odgovor o njegovi prihodnosti pa ostaja odprt.
Prav kombinacija upanja in negotovosti ohranja pozornost. Ker jasnega odgovora ni, poskušamo pomen razbrati iz podrobnosti. Vračamo se k pogovorom, preverjamo sporočila in iščemo potrditev, da se odnos vendarle razvija v želeno smer.
Občasna pozornost ima v takšni dinamiki veliko težo. Če ne vemo, kdaj bo prišlo naslednje sporočilo ali srečanje, ga pričakujemo še bolj zavzeto. Kratek trenutek bližine lahko zato zasenči daljša obdobja čakanja, nejasnosti ali razočaranja.
Zaljubljenost, limerenca in ljubezen
Med limerenco in začetno zaljubljenostjo ni vedno ostre meje. Tudi zaljubljenost vključuje vznemirjenje, pogoste misli na drugo osebo in željo po bližini. Razlika postane opaznejša pri vplivu, ki ga ima ta oseba na naše vsakdanje življenje.
Pri limerenci misli težje preusmerimo, njene odzive pa doživljamo kot merilo lastne vrednosti in možnosti za srečo. Odnos lahko večinoma obstaja v pričakovanjih in predstavah, čeprav drugo osebo poznamo le delno. Kar o njej vemo, dopolnimo z domišljijo, lastnosti, ki nam ne ustrezajo, pa zmanjšamo ali zanje poiščemo pojasnilo.
Ljubezen se razvija ob stvarnem poznavanju druge osebe. Poleg privlačnosti vključuje vzajemnost, zaupanje, spoštovanje meja in pripravljenost videti tudi razlike. Pri limerenci je težišče na hrepenenju in potrditvi; pri ljubezni se pozornost postopoma premakne k odnosu, ki ga partnerja dejansko gradita.
Močna čustva zato sama po sebi še ne povedo, kako globoka ali varna je povezanost. Intenzivnost ni isto kot bližina.
Ali smo zaljubljene v osebo ali v svojo predstavo o njej?
Limerenca ustvarja zelo selektivno podobo druge osebe. Nekatere njene lastnosti dobijo velik pomen, medtem ko neskladja, čustvena nedostopnost ali pomanjkanje vzajemnega zanimanja ostanejo v ozadju.
Ker velik del odnosa poteka v mislih, lahko možnosti, ki se nikoli niso uresničile, občutimo skoraj tako močno kot skupne izkušnje.
Predstavljamo si, kakšen bi bil odnos, če bi druga oseba izrazila čustva, spremenila okoliščine ali se odločila za nas. Navezanost se tako ne razvija samo na podlagi tega, kar se med nama dogaja, ampak tudi na podlagi prihodnosti, ki smo si jo zamislile.
Vprašanje, ali nam je res všeč oseba pred nami ali predvsem možnost, ki jo predstavlja, je zato lahko pomemben korak k jasnejšemu pogledu na odnos.
Vrnitev od domišljije k dejanskemu odnosu
Čustev ne moremo odpraviti z odločitvijo, da na nekoga ne bomo več mislile. Lahko pa začnemo ločevati med dejstvi, razlagami in željami. Kaj je druga oseba jasno povedala? Kaj dejansko počne? Kaj smo iz njenega vedenja sklepale same?
Pomaga tudi pogled na celotno dinamiko, ne samo na njene najbolj intenzivne trenutke. Ali je zanimanje vzajemno in dosledno? Se ob tej osebi večinoma počutimo varne ali čakamo na naslednjo potrditev? Poznamo njene resnične vrednote in način ravnanja v odnosih ali predvsem različico, ki smo jo ustvarile v svojih mislih?
Manj prostora ko namenjamo preverjanju in zamišljenim pogovorom, več ga ostane za lastne odnose, delo, zanimanja in telo. S tem čustva ne izginejo takoj, vendar druga oseba postopoma preneha biti središče vsega dogajanja.
Če miselna zaposlenost traja dalj časa, povzroča veliko stisko ali ovira spanje, delo in druge odnose, je smiseln pogovor s psihologom ali psihoterapevtom. Obravnava ni usmerjena v zanikanje čustev, temveč v razumevanje vzorca, zmanjševanje vsiljivega premišljevanja in vzpostavljanje stvarnejšega odnosa do sebe ter druge osebe.
