Zelo empatični ljudje se nemalokrat znajdejo v odnosih, v katerih veliko dajejo in odpuščajo, v zameno pa prejemajo precej manj.
Zelo empatična oseba v odnos prinaša pozornost, razumevanje in pripravljenost prisluhniti. Oseba z izrazitimi narcističnimi potezami pa lahko sprva deluje samozavestno, odločno, očarljivo in izjemno zainteresirano.
Med njima se zato lahko hitro vzpostavi močna privlačnost. Eden hrepeni po občudovanju in potrditvi, drugi pa je pripravljen razumeti, podpirati in v ljubljeni osebi iskati tisto, kar se skriva za njenim vedenjem.
Toda lastnosti, zaradi katerih je odnos na začetku tako intenziven, lahko pozneje ustvarijo izrazito neravnovesje. Empatična oseba daje vedno več, druga stran pa se vse bolj navadi, da se odnos prilagaja predvsem njenim potrebam.
Kdo je pravzaprav empat?
Izraz empat se pogosto uporablja za človeka, ki zelo hitro zazna čustva drugih in se nanje močno odziva. Takšna oseba opazi spremembo tona, izraz na obrazu, napetost v prostoru ali razpoloženje, ki ga drugi še niso ubesedili.
Empat ni uradna psihološka diagnoza niti posebna vrsta osebnosti. Običajno govorimo o človeku z močno razvito empatijo, večjo čustveno občutljivostjo ali izrazito sposobnostjo vživljanja v druge.
Toda sposobnost zaznavanja čustev še ne pomeni vedno, da zna človek dobro zaščititi tudi sebe. Nekateri zelo empatični ljudje težko ločijo med razumevanjem druge osebe in prevzemanjem odgovornosti zanjo. Partnerjevo slabo voljo poskušajo popraviti, njegove izbruhe pojasniti in njegove potrebe zadovoljiti, še preden preverijo, kaj v istem trenutku potrebujejo sami.
Prav tu lahko empatija preneha biti samo prednost in postane prostor, v katerem se začne izgubljati ravnovesje.
Narcistične poteze niso isto kot diagnoza
Besedo narcis danes pogosto uporabljamo za sebičnega, vzvišenega, zahtevnega ali čustveno neodzivnega človeka. Toda občasna sebičnost, potreba po pozornosti ali težko sprejemanje kritike še ne pomenijo narcistične osebnostne motnje.
Narcistične poteze se lahko pojavljajo v različni meri. Mednje sodijo močna potreba po občudovanju, občutek lastne posebnosti, pričakovanje prednostne obravnave, težave pri upoštevanju potreb drugih in velika občutljivost za kritiko. Diagnozo narcistične osebnostne motnje pa lahko postavi le ustrezno usposobljen strokovnjak.
Za osebo, ki je v odnosu prizadeta, diagnoza druge strani sicer ni najpomembnejše vprašanje. Pomembneje je, kako se partner vede in kakšne posledice ima njegova dinamika zanjo.
Ali je v odnosu prostor za obe osebi? Ali partner prevzame odgovornost za svoje vedenje? Ali spoštuje meje? Se je z njim mogoče pogovoriti tudi takrat, ko sliši nekaj, kar mu ni všeč?
Zakaj je začetna privlačnost lahko tako močna?
Osebe z izrazitimi narcističnimi potezami lahko ob prvem stiku naredijo zelo močan vtis. Pogosto znajo pritegniti pozornost, samozavestno izražajo svoje želje in ustvarijo občutek, da je srečanje nekaj posebnega.
Empatični osebi takšna odločnost lahko ponudi občutek varnosti. Nekdo, ki je vajen preverjati počutje drugih, se lahko ob človeku z jasno izraženimi željami sprva sprosti. Ni mu treba ugibati, kaj druga oseba želi, saj ta svoje potrebe postavi v ospredje brez večjih zadržkov.
Hkrati je lahko začetek odnosa napolnjen s pozornostjo, bližino, komplimenti in velikimi načrti. Nova oseba se zdi izjemno zainteresirana, podobnosti med partnerjema pa skoraj neverjetne. Empatična oseba dobi občutek, da jo je nekdo končno zares opazil in razumel.
Intenzivnost takšnega začetka pa še ni zagotovilo čustvene varnosti. Ta se pokaže pozneje: v načinu reševanja nesoglasij, spoštovanju meja in sposobnosti, da partnerja drug drugega vidita kot dve enakovredni osebi.
Empatična oseba poskuša razumeti tudi tisto, kar boli
Empatija nam omogoča, da vedenje drugega človeka vidimo v širšem kontekstu. Zavedamo se, da se za jezo lahko skriva strah, za potrebo po nadzoru negotovost, za čustveno nedostopnostjo pa pretekle rane.
Takšno razumevanje je lahko dragoceno. Težava nastane, ko pojasnilo postane opravičilo.
Partner je morda res imel težko otroštvo. Morda ga je strah zavrnitve, težko zaupa ali se slabo spoprijema s kritiko. Toda njegova bolečina ne izniči posledic vedenja, s katerim prizadene drugo osebo.
Zelo empatična oseba lahko dolgo verjame, da bo z dovolj potrpežljivosti, topline in ljubezni dosegla spremembo. Namesto vprašanja, kako se sama počuti v odnosu, jo začne bolj zaposlovati vprašanje, zakaj je partner takšen.
Sčasoma lahko postane strokovnjakinja za njegove rane, medtem ko svoje potrebe vse težje prepoznava.
Ko se razumevanje spremeni v prilagajanje
V zdravem odnosu se partnerja izmenjujeta v dajanju in sprejemanju podpore. V enostranski dinamiki pa ena oseba vse pogosteje uravnava razpoloženje druge.
Pazi, kako bo nekaj povedala. Izbira pravi trenutek. Omili kritiko. Umakne svojo potrebo, ker ima partner slab dan. Po prepiru razmišlja predvsem o tem, kako bi ga pomirila, čeprav je bil žaljiv ali nespoštljiv on.
Takšno prilagajanje se navadno ne zgodi naenkrat. Meje se premikajo postopoma. Kar bi bilo na začetku nesprejemljivo, pozneje postane nekaj, kar je treba še enkrat razumeti, potrpeti ali bolje pojasniti.
Empatična oseba lahko začne dvomiti o lastnem doživljanju. Se je odzvala premočno? Je bila premalo razumevajoča? Bi morala svoje potrebe izraziti drugače?
Vprašanja, ki bi morala biti usmerjena v vedenje druge osebe, se tako vedno znova obrnejo proti njej sami.
Zakaj je takšen odnos težko zapustiti?
Tak odnos ni nujno ves čas slab. Prav nasprotno: težko ga je zapustiti tudi zato, ker se obdobja bližine lahko izmenjujejo z zavračanjem, kritiko ali čustveno distanco.
Ko se po napetem obdobju znova pojavijo toplina, nežnost in zanimanje, se vrne tudi upanje. Empatična oseba v teh trenutkih ponovno vidi partnerja, kakršnega je spoznala na začetku, in verjame, da se prava povezanost vrača.
Poleg tega pogosto ne zapušča le odnosa, temveč tudi svojo predstavo o tem, kaj bi odnos lahko postal. Vložila je veliko energije, razumevanja in potrpežljivosti. Priznanje, da to morda ne bo prineslo spremembe, je lahko zelo boleče.
Prisoten je lahko tudi občutek krivde. Če razume partnerjevo ranljivost, se ji lahko odhod zdi kot zapuščanje človeka, ki jo potrebuje. Toda dejstvo, da nekoga razumemo, še ne pomeni, da moramo sprejeti način, kako ravna z nami.
Težava ni v empatiji, temveč v empatiji brez meja
Empatija sama po sebi ne vodi v nezdrave odnose. Nasprotno, je pomemben del čustvene bližine, sodelovanja in varnega partnerstva.
Tveganje se poveča, kadar jo spremljajo strah pred konfliktom, potreba po ugajanju, šibke osebne meje ali prepričanje, da smo odgovorni za počutje drugih. Takrat lahko veliko razumemo, vendar premalo zaščitimo sebe.
Meja ne pomeni, da partnerjeve bolečine ne vidimo. Pomeni, da je ne uporabljamo kot razlog za sprejemanje poniževanja, nadzora, manipulacije ali stalnega zanemarjanja svojih potreb.
Sočutje do drugega in zvestoba sebi se ne izključujeta.
Pomembnejša od oznake je dinamika odnosa
Včasih se tako osredotočimo na vprašanje, ali je partner narcis, da spregledamo pomembnejša vprašanja.
Ali lahko izrazimo nestrinjanje brez strahu pred kaznovanjem, posmehom ali molkom? Ali naše potrebe nekaj pomenijo tudi takrat, ko se razlikujejo od partnerjevih? Ali druga oseba prizna napako in poskuša vedenje spremeniti? Se po pogovoru počutimo bolj razumljene ali še bolj zmedene?
Odnosa ni treba najprej diagnosticirati, da bi smeli priznati, da nas izčrpava. Prav tako nam ni treba dokazati, da druga oseba namenoma manipulira z nami. Dovolj je, da opazimo ponavljajoč se vzorec in njegove posledice.
Če v odnosu vse več časa porabimo za razumevanje partnerja, vse manj pa razumemo sebe, je ravnovesje najverjetneje porušeno.
Vrnitev k sebi se začne z zaupanjem lastnemu doživljanju
Prvi korak ni vedno takojšen odhod. Pogosto je to že odločitev, da svojih občutkov ne bomo več avtomatično zanikali ali zmanjševali.
Pomaga, če začnemo opazovati konkretno vedenje namesto obljub in razlag. Kaj se po konfliktu dejansko spremeni? Ali se dogovori upoštevajo? Ali postavljena meja ostane spoštovana tudi takrat, ko partnerju ni všeč?
Pomembno je tudi ponovno vzpostavljanje stika z ljudmi, ob katerih se počutimo varno in nam ni treba nenehno paziti na svoje besede.
Dolgotrajna enostranska dinamika lahko oslabi zaupanje v lastno presojo, zato je podpora bližnjih ali strokovnjaka pogosto dragocena.
Zelo empatični ljudje se ne zapletejo v takšne odnose zato, ker bi bili šibki ali naivni. Pogosto vztrajajo prav zaradi svojih najboljših lastnosti: sposobnosti videti več plati človeka, upanja v spremembo in pripravljenosti graditi odnos. Vrnitev k sebi zato ne pomeni, da morajo postati manj sočutni. Pomeni predvsem, da začnejo enako razumevanje, pozornost in skrb, ki jih namenjajo drugemu, namenjati tudi sebi.
