Empatija se začne razvijati že zelo zgodaj, vendar otrok ne razume čustev drugih na enak način kot odrasli.
Najprej se odziva predvsem na čustveno stanje ljudi okoli sebe, pozneje pa postopoma začne razlikovati med svojim doživljanjem in doživljanjem drugega človeka.
Z razvojem jezika, samoregulacije in sposobnosti pogledati na situacijo z drugega zornega kota postajajo tudi empatični odzivi bolj premišljeni. Otrok ne zazna več samo, da je nekdo žalosten, ampak vse bolje razume tudi, zakaj se tako počuti in kaj bi mu lahko pomagalo.
Prvi odzivi se pojavijo že zelo zgodaj
Dojenčki se zelo zgodaj odzivajo na čustva drugih. Znan primer je jok novorojenčka ob joku drugega dojenčka. Takšen odziv še ni empatija v razviti obliki, ampak bolj zgodnja oblika čustvenega odzivanja na stanje drugega.
V prvem letu se pojavijo tudi drugi znaki zanimanja za čustva ljudi okoli njih. Dojenček opazuje obraz, glas in vedenje odraslega ter se nanje odziva. Raziskave kažejo, da se nekateri zgodnji znaki skrbi za druge pojavijo že pred drugim letom življenja.
Razumevanje, da drugi čuti nekaj drugega
Pomemben korak je sposobnost razlikovanja med seboj in drugo osebo. Majhen otrok lahko ob joku drugega sprva tudi sam postane vznemirjen. Pozneje vse bolje razume, da neprijetno čustvo pripada nekomu drugemu.
V drugem letu življenja se pri številnih otrocih začnejo pojavljati bolj usmerjeni odzivi, denimo približevanje žalostni osebi, božanje ali poskus tolažbe. Proti tretjemu letu postajajo takšna vedenja bolj raznolika in prilagojena situaciji.
Otrok mora najprej razumeti, kaj drugi doživlja
Empatija ni samo čustveni odziv. Vključuje tudi sposobnost razumeti perspektivo druge osebe.
Predšolski otrok postopoma odkriva, da imajo drugi ljudje drugačne misli, želje in informacije kot on sam. Sčasoma zato lažje razume, zakaj se nekdo razjezi, čeprav se njemu situacija ne zdi pomembna, ali zakaj je prijatelj razočaran nad nečim, česar si sam sploh ne želi.
Ta sposobnost se razvija še skozi šolska leta in mladostništvo. Bolj zapletene socialne situacije namreč zahtevajo precej več kot prepoznavanje veselja ali žalosti na obrazu.
Tudi obvladovanje lastnih čustev ima svojo vlogo
Otrok težko pomaga nekomu drugemu, če ga njegova stiska povsem preplavi.
Z razvojem samoregulacije se lažje umiri dovolj, da lahko pozornost preusmeri z lastnega nelagodja na človeka pred sabo. Zato sta razvoj empatije in sposobnost uravnavanja lastnih čustev precej povezana.
To pojasni tudi, zakaj otrok v enem trenutku nekoga zelo lepo potolaži, nekaj ur pozneje pa se na podobno situacijo skoraj ne odzove. Utrujenost, lakota, jeza ali preobremenjenost vplivajo na to, koliko pozornosti sploh zmore nameniti čustvom drugega.
Empatije ne učimo samo z navodili
Otrok se veliko nauči iz vsakodnevnih odnosov. Ko odrasli poimenujejo čustva, se zanimajo za otrokovo doživljanje in se sami odzivajo na stisko drugih, otrok dobiva vedno več informacij o tem, kako čustva prepoznamo in kaj lahko ob njih naredimo.
Koristnejše od splošnega »bodi prijazen« je lahko konkretno vprašanje: »Kako misliš, da se je počutil, ko se je to zgodilo?« ali »Kaj bi mu zdaj lahko pomagalo?« Takšna vprašanja otroka usmerjajo k opazovanju perspektive drugega, ne da bi mu vnaprej povedali, kaj mora čutiti.
Otroci se razlikujejo
Empatija se ne razvija pri vseh otrocih z enako hitrostjo ali na enak način. Razlike so povezane s temperamentom, jezikovnim razvojem, sposobnostjo uravnavanja čustev, izkušnjami in okoljem.
Tudi zelo empatičen otrok ne bo v vsaki situaciji ravnal sočutno. Razumeti čustvo drugega in se odločiti, da mu bomo pomagali, sta povezana, vendar nista povsem ista procesa.
Razvoj empatije zato nima ene same točke, ko bi lahko rekli, da jo otrok zdaj »ima«. Od prvih čustvenih odzivov v dojenčkovem obdobju do razumevanja zapletenih odnosov v mladostništvu se postopoma razvijajo različne sposobnosti, ki skupaj omogočajo vse bolj zrelo razumevanje drugih.
