Ko nam je težko, pogosto slišimo podobne nasvete: poskušaj razmišljati bolj pozitivno, ne obremenjuj se toliko.
Toda neprijetnih misli in občutkov ne moremo vedno preprosto nadomestiti s prijetnejšimi. Pravzaprav cilj dobrega psihološkega funkcioniranja niti ni, da bi bili ves čas mirni, zadovoljni in optimistični.
Pomembnejša je sposobnost, da ostanemo v stiku s tem, kar se nam dogaja, in kljub neprijetnim občutkom ravnamo v skladu s tem, kar nam je pomembno. V psihologiji se za to uporablja izraz psihološka fleksibilnost.
Gre za osrednji koncept terapije sprejemanja in predanosti oziroma ACT (Acceptance and Commitment Therapy). Psihološka fleksibilnost pomeni sposobnost, da se prilagodimo okoliščinam, ostajamo v stiku s sedanjim trenutkom in svoje vedenje usmerjamo glede na osebne vrednote, tudi kadar so prisotne neprijetne misli, občutki ali telesni odzivi.
Cilj ni odstraniti neprijetnih občutkov
Velik del vsakdanjega vedenja je usmerjen v izogibanje neprijetnosti. Odlašamo s pogovorom, ker nas je strah odziva druge osebe. Ne prijavimo se na novo delovno mesto, ker dvomimo vase. Določenim situacijam se izognemo, ker se bojimo tesnobe, sramu ali razočaranja.
Takšni odzivi so razumljivi in so lahko v posameznih situacijah tudi koristni. Težava nastane, kadar začne potreba po izogibanju neprijetnim notranjim izkušnjam določati vedno več naših odločitev.
Psihološka fleksibilnost zato ne pomeni, da neprijetnih občutkov ne čutimo. Pomeni, da njihova prisotnost ne določa nujno našega vedenja.
Lahko smo denimo živčne pred pomembnim nastopom in kljub temu nastopimo. Lahko nas je strah težkega pogovora in ga vseeno začnemo.
Sprejemanje ni isto kot vdaja
Eden od pomembnih procesov psihološke fleksibilnosti je sprejemanje. V okviru ACT to ne pomeni, da se moramo sprijazniti z okoliščinami, ki jih lahko ali želimo spremeniti.
Nanaša se predvsem na pripravljenost doživeti tudi neprijetne notranje izkušnje, ne da bi vso energijo porabili za njihov nadzor.
Če smo denimo pred pomembnim razgovorom tesnobni, lahko veliko energije vložimo v vprašanje, kako tesnobo čim prej odstraniti. Lahko pa opazimo, da smo nervozni, in svojo pozornost preusmerimo na to, kako želimo na razgovoru nastopiti.
Razlika je pomembna: namesto da se osredotočamo le na to, kako bi neprijeten občutek čim prej odpravili, se lahko vprašamo, kako želimo ravnati kljub njemu
Ni treba verjeti vsaki misli
Drug pomemben proces je kognitivna defuzija. Gre za sposobnost, da misli opazimo kot misli in ne avtomatično kot dejstva.
Če se nam pred novim izzivom pojavi misel “Tega ne bom zmogla”, obstaja razlika med tem, da jo razumemo kot dokončno oceno svojih sposobnosti, in tem, da jo prepoznamo kot misel, ki se je pojavila v trenutku negotovosti.
Cilj ni misli na silo zamenjati z nasprotno trditvijo, denimo “Vse bom zmogla”. Bolj bistveno je ustvariti nekaj distance: opaziti, kaj nam govori naš um, nato pa presoditi, ali želimo svoje naslednje dejanje res usmeriti glede na to misel.
Kaj nas usmerja pri odločitvah?
Psihološka fleksibilnost ni zgolj sposobnost prenašanja neprijetnih občutkov. V ACT imajo pomembno vlogo tudi vrednote.
Vrednote niso isto kot cilji. Cilj je lahko dobiti novo službo, preteči deset kilometrov ali zaključiti izobraževanje. Vrednote pa opisujejo, kako želimo delovati in kaj nam je pomembno – na primer iskrenost, skrbnost, pogum ali radovednost.
Prav zato je eno ključnih vprašanj psihološke fleksibilnosti: Kaj mi je v tej situaciji pomembno? Včasih bo odgovor pomenil, da moramo nekaj spremeniti. Drugič, da moramo postaviti mejo. Tretjič, da vztrajamo pri nečem, kar je težko.
Zakaj pozitivno mišljenje ni dovolj?
Pozitiven pogled na situacijo sam po sebi ni problem. Optimizem je lahko koristen, prav tako sposobnost opaziti dobre vidike svojega življenja. Težava nastane, kadar pozitivnost postane zahteva: ne bi smeli biti žalostni, jezni ali prestrašeni, negativnih misli ne bi smeli imeti, v težki situaciji pa bi morali čim prej poiskati “svetlo plat”.
Psihološka fleksibilnost izhaja iz drugačne predpostavke. Ne zahteva, da določeno misel ali čustvo najprej spremenimo, preden lahko naredimo nekaj pomembnega. Ni torej nujno, da si ob misli “Strah me je” rečemo “Nimam se česa bati”. Lahko si priznamo: “Strah me je – in vseeno želim narediti ta korak.”
Prav tu je bistvena razlika med prisilnim pozitivnim mišljenjem in psihološko fleksibilnostjo. Psihološka fleksibilnost tako ni sposobnost, da se vedno počutimo dobro. Je sposobnost, da tudi takrat, ko se ne, ohranimo dovolj prostora za izbiro svojega naslednjega koraka.
