Psihološka projekcija pomeni, da svoje občutke, motive ali lastnosti pripišemo drugi osebi.
Pri sebi jih ne prepoznamo jasno ali jih težko sprejmemo, zato jih opazimo predvsem pri nekom drugem.
Proces je navadno nezaveden. Prepričane smo, da presojamo vedenje druge osebe, ne opazimo pa, koliko na našo razlago vpliva nekaj, kar se dogaja v nas.
Kaj je psihološka projekcija?
Pojem projekcije izhaja iz psihodinamske teorije, ki jo uvršča med obrambne mehanizme. Projekcija naj bi posameznici omogočila, da se oddalji od občutka ali lastnosti, ki je zanjo neprijetna.
Če si denimo težko prizna, da je jezna na prijateljico, lahko postane prepričana, da je prijateljica jezna nanjo. Lastno jezo tako prepozna pri drugi osebi. Podobno lahko nekdo, ki do sodelavca čuti tekmovalnost, njegove odzive razume kot dokaz, da prav sodelavec ves čas tekmuje z njim.
Pri projekciji torej ne gre samo za napačno presojo. Pomembno je, da oseba drugi pripiše nekaj, kar je povezano tudi z njenim lastnim doživljanjem.
Kako vpliva na odnose?
V odnosih nimamo neposrednega dostopa do misli, občutkov in namenov drugih. Njihovo vedenje moramo razlagati, pri tem pa izhajamo tudi iz lastnih izkušenj in pričakovanj.
Če določeno čustvo pripišemo drugi osebi, se začnemo odzivati, kot da je naša razlaga potrjena. Prijateljico lahko vprašamo, zakaj je jezna, čeprav jeze sploh ne čuti. Sodelavca lahko obravnavamo kot tekmeca in postanemo zadržane, čeprav sam odnosa ni razumel na tak način.
Naš odziv lahko nato spremeni tudi vedenje druge osebe. Prijateljica postane nejevoljna zaradi neutemeljenega očitka, sodelavec pa se začne odzivati bolj obrambno. To lahko doživimo kot dokaz, da je bila začetna presoja pravilna, čeprav je del napetosti nastal šele med pogovorom.
Vsaka napačna razlaga ni projekcija
Izraz projekcija se pogosto uporablja za različne načine, kako svoje izkušnje vnašamo v presojo drugih. Vendar vsaka zmotna domneva še ni obrambna projekcija.
Če predvidevamo, da imajo drugi podobne vrednote, navade ali želje kot me, je lahko na delu učinek lažnega soglasja. Pri njem precenimo, koliko ljudi deli naše stališče.
Nekoga lahko narobe razumemo tudi zato, ker nimamo dovolj informacij, smo utrujene ali nas njegovo vedenje spominja na preteklo izkušnjo. Pri projekciji pa je bistveno pripisovanje lastnega občutka, motiva ali lastnosti nekomu drugemu.
Kako preveriti svojo razlago?
Projekcijo je pri sebi težko prepoznati prav zato, ker se nam občutek zdi povezan z drugo osebo. Pomaga lahko, če ločimo med opaženim vedenjem in pomenom, ki smo mu ga pripisale.
“Na sestanku je zavrnila moj predlog” je opis dogodka. “Ogroža jo moje znanje” je razlaga njenega motiva. Ta je lahko pravilna, vendar je iz same zavrnitve še ne moremo zanesljivo potrditi.
Koristno se je vprašati, ali smo podoben občutek zaznale tudi pri sebi. Nas moti njen uspeh? Se v odnosu počutimo negotove? Smo že pred dogodkom pričakovale tekmovalnost, jezo ali zavrnitev?
Namen takšnega preverjanja ni, da začnemo dvomiti o vsakem svojem opažanju. Omogoča le razlikovanje med tem, kar o drugi osebi dejansko vemo, in tem, kar o njenem doživljanju sklepamo.
O projekciji druge osebe ne moremo biti povsem prepričane
Pri drugem človeku težko zanesljivo ugotovimo, ali projicira, saj ne poznamo v celoti njegovega notranjega doživljanja. Zato oznaka “projiciraš” navadno ne pomaga razjasniti nesporazuma.
Bolj smiselno je govoriti o konkretnem vedenju in razlagi, ki se je ob njem pojavila. Tako lahko preverimo, kaj se je v odnosu dejansko zgodilo, ne da bi drugi osebi pripisale nezavedni psihološki proces.
Pojem projekcije je zato najbolj uporaben kot povabilo k preverjanju lastnih presoj. Spomni nas, da lahko pri drugih včasih najhitreje opazimo prav tisto, česar pri sebi še nismo pripravljene prepoznati.
