V teoriji vemo, kako pomembno je postavljati meje, ohranjati integriteto in povedati, kaj potrebujemo.
V praksi pa vse to pogosto ostane neizgovorjeno.
Ne zato, ker ne bi znale. Ampak ker je včasih tišina videti kot varnejša izbira.
Postaviti se zase ni vedno znak trme ali nefleksibilnosti. Pogosto je to izraz samospoštovanja. A prav v odnosih, kjer smo čustveno najbolj vpletene – v partnerstvu, v odnosu s starši, prijateljicami ali celo z otroki – zna biti ta korak še posebej zahteven. Ne zato, ker ne bi čutile, kaj potrebujemo, temveč zato, ker smo pogosto navajene svoje potrebe preslišati.
Kako nas oblikuje vzgoja?
Mnoge ženske so odraščale z neizrečenim sporočilom, da je “biti dobra” enako kot biti tiha, pridna in prilagodljiva. Otroštvo nas uči, kako se odzivamo v odnosih – in če smo bile pogosto pohvaljene za potrpežljivost, tišino, pomoč drugim, nas lahko spremlja tiha zahteva, da mora biti takšne tudi v odraslosti.
V psihologiji se to pogosto povezuje z naučenim vedenjskim vzorcem, kjer se lastne potrebe podredijo potrebam drugih. V varni navezanosti je normalno, da znamo in zmoremo izraziti svoje želje in obenem ohraniti odnos. Če pa nas je v preteklosti spremljal strah pred izgubo povezanosti, lahko postane postavljanje meja ogrožajoče – kot da s tem tvegamo zavrnitev.
Zakaj je to v najbližjih odnosih najtežje?
Ker tam največ tvegamo. V partnerskem odnosu si pogosto želimo miru, bližine, sodelovanja. V odnosih s starši ali prijatelji nas lahko ustavi občutek dolžnosti ali lojalnosti. In ker smo pogosto čustveno vpletene, lahko vsako napetost začutimo kot grožnjo – tudi kadar gre le za razliko v mnenju ali potrebo, da nekaj izrazimo.
Bojimo se, da bomo s tem, ko se postavimo zase, prizadele druge – ali pa, da bomo označene za zahtevne, sebične, celo “preobčutljive”.
Kako začeti?
Postaviti se zase je veščina – ne osebnostna lastnost. In kot pri vseh veščinah velja: začnemo tam, kjer smo. Ne z velikimi izjavami, ampak z majhnimi dejanji. S tem, da si priznamo, da nekaj čutimo. Da nekaj potrebujemo. Da nekaj (morda) ne želimo več.
To ne pomeni, da se postavimo proti drugim. Pomeni, da se postavimo zase, brez potrebe po napadalnosti. Da znamo reči: “Ne morem danes,” brez občutka, da se moramo opravičevati. Ali: “Potrebujem prostor, da razmislim.” Ali celo: “Ni mi všeč, kako govoriš z mano.”
Vsaka sprememba v dinamiki odnosov zahteva pogum – in potrpežljivost. Morda bodo drugi sprva presenečeni. Morda se bodo celo umaknili. A če ostajamo povezane s sabo, je tudi v neudobju prostor za rast.
