Včasih si občutek varnosti lažje predstavljamo skozi prostor kot skozi besede.
To je lahko resničen kraj, ki ga dobro poznamo, ali povsem domišljijski prostor, sestavljen iz elementov, ob katerih se počutimo mirno in varno.
Takšno predstavo lahko prenesemo na papir z risbo, barvami ali kolažem. Podobne tehnike se uporabljajo tudi v umetnostnoterapevtski praksi, vendar je vaja zanimiva že sama po sebi, saj nas usmeri k razmisleku o tem, kakšno okolje nam v določenem trenutku najbolj ustreza.
To je lahko soba, vrt, gozd, obala ali kotiček doma, lahko pa ustvarimo prostor, ki v resničnosti sploh ne obstaja. Pri tem ni pomembno, ali znamo risati realistično. Bolj zanimivo je opazovati, katere barve, oblike, predmete in podrobnosti spontano povezujemo z občutkom miru, zasebnosti in varnosti.
Najprej si predstavljamo prostor
Preden začnemo risati, si lahko vzamemo nekaj minut in razmislimo, kakšen prostor bi nam v tem trenutku najbolj ustrezal. Je odprt ali zaprt, svetel ali bolj zatemnjen, tih ali poln znanih zvokov? Je v njem narava, voda, pohištvo, mehka svetloba, določena oseba ali morda nihče drug?
Takšna vprašanja niso navodila, ki bi jim morali slediti po vrsti. Namenjena so predvsem temu, da lažje opazimo, kaj nam daje občutek miru in kaj bi želeli vključiti v podobo.
Ko se pojavi osnovna predstava, jo lahko začnemo prenašati na papir. Nekdo bo narisal prepoznaven prostor, drugi bo uporabil samo barve, linije in oblike. Varen kraj ni nujno jasen prizor nekega prostora. Lahko je tudi abstraktna podoba, ki v nas vzbudi občutek umirjenosti.
Podoba se lahko razvija sproti
Ni treba, da že na začetku vemo, kako bo risba videti. Med ustvarjanjem se lahko pojavijo novi elementi, ki jih sprva nismo načrtovali: vrata, meja prostora, drevo, svetlobni vir, odeja, voda ali predmet, ki nas spominja na nekaj prijetnega.
Takšnih podrobnosti ni treba razlagati kot simbole s skritim pomenom. Bolj smiselno je opazovati, zakaj smo jih želeli vključiti in kaj se v podobi spremeni, ko jih dodamo.
Vajo lahko izvedemo s svinčniki, barvicami, voščenkami, pasteli ali barvami. Tudi izbira materiala vpliva na občutek pri ustvarjanju, zato ni treba iskati “prave” tehnike. Nekdo bo želel natančnejšo risbo, drugemu bo bolj ustrezalo hitro nanašanje barve ali kolažiranje podob.
Risbe ni treba dokončati naenkrat
Podoba varnega kraja se lahko sčasoma spreminja. K njej se lahko vrnemo, jo dopolnimo ali ustvarimo povsem novo različico.
To je lahko zanimivo tudi zato, ker se spreminjajo naše potrebe. Prostor, ki smo ga nekoč povezovali z umikom, nam pozneje morda ne bo več ustrezal. Drugič bomo želeli več odprtosti, več svetlobe ali prisotnost drugih ljudi.
Tako risba ne postane dokončna predstava varnosti, ampak zapis nekega trenutka.
Kaj lahko naredimo s končano podobo?
Risbo lahko shranimo v zvezek, jo postavimo na vidno mesto ali jo uporabimo kot izhodišče za nadaljnje ustvarjanje. Nekdo bo ob njej zapisal nekaj besed, drugi bo iz istega motiva ustvaril novo risbo ali kolaž.
Njena vrednost ni v tem, da bi morala vedno povzročiti občutek miru. Lahko pa nas spomni na elemente, ki jih povezujemo z udobjem, zasebnostjo, stabilnostjo ali počitkom.
Pri tem je dobro ohraniti tudi nekaj previdnosti. Ljudem, ki imajo izkušnjo travme ali se trenutno počutijo zelo ogrožene, je lahko že sama predstava “varnega kraja” neprijetna ali težko dosegljiva. V takem primeru vaje ni treba siliti ali iz nje delati preizkusa, ali se znamo dovolj dobro umiriti.
Varen kraj na papirju je predvsem ustvarjalni način raziskovanja prostora, v katerem bi se lahko počutili bolj mirno. Končni izdelek pri tem ni najpomembnejši; več pove proces, skozi katerega postopoma ugotavljamo, kaj v določeni podobi sploh ustvarja občutek varnosti.
