Ustvarjalnost ni odvisna samo od tega, koliko idej lahko ustvarimo.
Pomembno je tudi, ali znamo med njimi prepoznati tiste, ki so uporabne, izvedljive ali dovolj zanimive, da jih razvijemo naprej.
Pri tem sodelujeta dva različna načina razmišljanja: divergentno mišljenje, pri katerem iščemo več možnih rešitev, in konvergentno mišljenje, pri katerem možnosti zožujemo ter izbiramo med njimi.
Divergentno mišljenje odpira možnosti
Divergentno mišljenje je usmerjeno v ustvarjanje čim več različnih odgovorov na isto vprašanje. Namesto ene pravilne rešitve iščemo alternative, povezujemo oddaljene ideje in dovolimo tudi možnosti, ki se na začetku zdijo nenavadne ali nepopolne.
Tak način razmišljanja pride v ospredje pri pisanju, oblikovanju, iskanju novih poslovnih idej ali reševanju problemov, pri katerih ni vnaprej določene poti do rešitve.
Pomembna ni samo količina idej. Pri divergentnem mišljenju se pogosto ocenjuje tudi njihova raznolikost in izvirnost. Deset skoraj enakih predlogov zato ne pomeni nujno večje ustvarjalnosti kot nekaj precej različnih smeri.
Konvergentno mišljenje izbira in preverja
Ko je idej dovolj, potrebujemo drugačen način razmišljanja. Konvergentno mišljenje pomaga možnosti primerjati, preveriti njihove omejitve in izbrati rešitev, ki najbolje ustreza cilju.
Pri tem so pomembni presoja, znanje, izkušnje in sposobnost prepoznati, kaj je v danih okoliščinah dejansko izvedljivo.
V ustvarjalnem procesu zato konvergentno mišljenje ni nasprotje ustvarjalnosti. Brez njega bi številne ideje ostale le zanimive možnosti, ki se nikoli ne razvijejo v končno rešitev.
Ločevanje ustvarjanja idej od njihove presoje
Divergentno in konvergentno mišljenje lahko delujeta drug proti drugemu, če ju skušamo uporabljati hkrati.
Če vsako novo idejo takoj ocenimo, preverimo njene slabosti in jo primerjamo z že znanimi rešitvami, se prostor za raziskovanje hitro zoži. Ideje, ki bi se lahko razvile v nekaj zanimivega, odpadejo še preden dobijo pravo obliko.
Zato je pri ustvarjalnem delu pogosto koristno ločiti fazo ustvarjanja od faze presoje. Najprej dovolimo več možnosti, šele nato jih začnemo urejati, primerjati in zavračati.
Ustvarjalnost potrebuje oba načina
Dobra ideja redko nastane samo iz spontanega navdiha. Običajno zahteva prehajanje med širjenjem in zoževanjem možnosti.
Pri pisanju lahko najprej zberemo več možnih zapletov, perspektiv ali naslovov, nato pa izberemo tistega, ki najbolje podpira zgodbo. Pri oblikovanju izdelka lahko najprej razvijemo več konceptov, nato pa jih ocenimo glede na stroške, uporabnost in izvedljivost.
Enak proces se pojavlja tudi pri vsakdanjih odločitvah. Najprej iščemo možnosti, nato jih primerjamo in izberemo.
Divergentno in konvergentno mišljenje nista osebnostni lastnosti
Divergentnega mišljenja ne smemo razumeti kot lastnost »ustvarjalnih ljudi«, konvergentnega pa kot značilnost bolj analitičnih posameznikov.
Oba načina uporabljamo vsi, le da ju različne naloge zahtevajo v različnem razmerju. Tudi isti človek lahko pri eni nalogi hitro ustvarja nove možnosti, pri drugi pa se zelo zgodaj osredotoči na preverjanje in izbiro.
Na način razmišljanja vplivajo tudi časovni pritisk, okolje, poznavanje področja in način, kako je vprašanje zastavljeno.
Kdaj potrebujemo več širine in kdaj več izbire
Če se pri delu ves čas vrtimo okoli iste rešitve, je morda problem v tem, da smo prehitro prešli v konvergentno mišljenje. Takrat lahko pomaga, da namenoma razširimo nabor možnosti in za nekaj časa odložimo presojanje.
Če imamo na drugi strani veliko idej, vendar nobene ne razvijemo do konca, potrebujemo več zoževanja, primerjanja in odločanja.
Ustvarjalnost tako ni samo sposobnost misliti drugače. Je tudi sposobnost vedeti, kdaj možnosti odpirati in kdaj jih začeti zapirati.
