V zadnjih letih se veliko govori o sestrstvu – o ženskih krogih, skupnostih in povezovanju.
Ženske se vse pogosteje zavedamo, da ne želimo več tekmovati med seboj, temveč raje sodelovati. Da si želimo kroge, kjer lahko delimo svoje zgodbe, ne le uspehov, temveč tudi dvome, utrujenost in strahove.
Toda v praksi se pogosto zgodi nekaj drugega. Skupnost, ki se začne z najboljšimi nameni, lahko hitro postane prostor, kjer je “vedno vse v redu”. Kjer se namesto poslušanja ponujajo instant rešitve: “Samo pozitivno misli” ali “Vse se zgodi z razlogom”.
In tako, ne da bi to želele, zdrsnemo v past toksične pozitivnosti.
Kaj sploh je toksična pozitivnost?
Toksična pozitivnost je ideja, da moramo biti vedno optimistične, nasmejane in hvaležne – ne glede na okoliščine. Gre za prepričanje, da je vsaka negativna misel ali čustvo nekaj, kar moramo čim prej odpraviti.
Psihologinja Whitney Goodman jo opisuje kot prisilo, da ostanemo pozitivni za vsako ceno – tudi, ko je cena avtentičnost.
Na prvi pogled se sliši lepo – kdo si pa ne želi prijetnih, spodbudnih besed?
A ko se v resnici soočamo s težkimi občutki, lahko takšna “pozitivnost” deluje kot zid. Ko prijateljici, ki je v stiski, rečemo: “Saj bo bolje” ali “Vsaj zdrava si”, jo morda nevede pustimo samo v njenem doživljanju. Namesto bližine ustvarimo občutek, da za resnične občutke v našem krogu ni prostora.
Resnična podpora: ko ni treba biti popolna
Prava podpora se začne tam, kjer si upamo biti nepopolne. Raziskovalka ranljivosti Brené Brown pogosto poudarja, da povezanost zahteva pogum – pogum, da se pokažemo takšne, kot smo, brez zagotovila, da bomo sprejete.
To pomeni, da resnično podporna skupnost ni tista, kjer se vse vedno razumemo, ampak tista, kjer si dovolimo ne vedeti, ne popraviti, ne svetovati – ampak preprosto biti druga ob drugi.
Včasih lahko to pomeni tudi sedenje v tišini ob prijateljici, ki joka. Pomeni reči: “Ne vem, kaj bi rekla, ampak sem tukaj zate.” Pomeni sprejeti, da včasih pomoč ni v besedah, ampak v prisotnosti.
Zakaj nam je neprijetno ob ranljivosti
Naša kultura nas pogosto uči, da so “pozitivna” čustva dobra, “negativna” pa problem. Toda raziskave kažejo, da poskusi potlačevanja neprijetnih čustev dolgoročno povečajo stres, tesnobo in občutek osamljenosti. Ko pa si dovolimo čutiti vso paleto čustev – pri sebi in pri drugih – postajamo bolj odporne in pristne v odnosih.
Zato resnično podporna skupnost ni tista, ki poskuša “dvigniti energijo” vsakič, ko pride težka tema, ampak tista, ki zna zdržati z resničnostjo.
Pet načel podporne skupnosti
Prostor za vse občutke
Dovolimo, da je v skupnosti prostor tudi za žalost, jezo, tišino. Ko lahko prijateljica reče: “Danes preprosto ne zmorem,” in je kljub temu sprejeta – takrat se začne prava podpora.
Empatično poslušanje
Poslušati ne pomeni takoj svetovati. Pomeni biti radovedna, ne obsojajoča. Pomeni vprašati: “Kako ti lahko pomagam?” namesto “Saj bo bolje.”
Zdrave meje
Podpora ne pomeni, da moramo vedno vse prenesti. Zdrava skupnost spoštuje, da vsaka ženska potrebuje svoj prostor in čas za regeneracijo.
Skupno učenje
Vsaka ima nekaj, kar lahko prispeva – izkušnjo, znanje, pogled. Ko se učimo druga od druge, gradimo občutek povezanosti in vrednosti.
Praznovanje brez primerjanja
Pravo sestrstvo pomeni, da nas uspeh druge ne ogroža, temveč navdihuje. Namesto: “Zakaj gre njej bolje kot meni?”, poskusimo s: “Kako lepo, da njej uspeva – kaj se lahko naučim iz tega?”
