V eni družini je povsem običajno, da se del vsakega prihodka nameni varčevanju. V drugi se o prihrankih skoraj ne govori, denar pa je namenjen predvsem tekočemu življenju. Nekje je večji nakup dovoljen šele po dolgem premisleku, drugje je poraba povezana z užitkom in občutkom, da si nekaj končno lahko privoščimo.
Takšni vzorci se začnejo oblikovati precej pred prvo plačo. Raziskave finančne socializacije kažejo, da otroci odnosa do denarja ne prevzemajo samo skozi nasvete staršev, ampak tudi z opazovanjem njihovega vedenja, pogovori o denarju in lastnimi zgodnjimi izkušnjami z varčevanjem in porabo.
Varčevanja se učimo doma
Staršem ni treba otroku izrecno povedati, da mora biti varčen, da bi njihovo ravnanje pustilo sled. Otrok vidi, ali se večji nakupi načrtujejo, ali imajo starši rezervo za nepredvidene stroške in kako se odzovejo, ko je denarja manj.
V slovenski raziskavi med bruci in njihovimi starši so študenti, katerih starši so varčevali, tudi sami pogosteje varčevali. Podobnost se je pokazala tudi pri razlogih za varčevanje, med drugim pri želji po finančni varnosti in večjih prihodnjih nakupih.
Pomembni so tudi pogovori o denarju. Raziskave kažejo, da je odprto vključevanje otrok v takšne teme povezano z boljšim finančnim znanjem in bolj premišljenim finančnim vedenjem pozneje.
Ne prenašajo se samo navade, ampak tudi pomen denarja
Družine ne prenašajo samo praktičnih pravil, ampak tudi predstave o tem, kaj denar pomeni.
Varčevanje je lahko povezano z neodvisnostjo, previdnostjo, odgovornostjo ali strahom pred prihodnostjo. Poraba je lahko razumljena kot razsipnost, nagrada, svoboda ali nekaj, o čemer se ne govori.
Takšna sporočila lahko ostanejo prisotna tudi takrat, ko se finančne okoliščine povsem spremenijo. Nekdo, ki si danes brez težav privošči dopust ali kakovosten kos oblačila, lahko ob nakupu še vedno občuti nelagodje, če je odraščal v okolju, kjer je bilo trošenje zase razumljeno kot nepotrebno.
Enaka družina ne ustvari enakega odnosa do denarja
Družinska izkušnja nima pri vseh otrocih istega učinka. Dolgotrajna finančna negotovost lahko pri enem človeku okrepi potrebo po rezervi in nadzoru, pri drugem pa željo, da si v odraslosti ne bi več ničesar odrekal.
Zato pri podedovanem odnosu do denarja ne gre za preprosto kopiranje staršev. Bolj natančno je govoriti o finančni socializaciji: kombinaciji opazovanja, družinskih pravil, ekonomskih okoliščin in lastnih izkušenj.
Na končno vedenje seveda vplivajo tudi dohodek, življenjsko obdobje, partnerstvo in dejanske možnosti za varčevanje.
Razlike postanejo posebej vidne v partnerstvu
Družinski vpliv se hitro pokaže, ko se srečata dva različna finančna sistema. Partnerju se lahko določena višina prihrankov zdi povsem dovolj, drugemu pa skoraj nič. Eden težko razume, zakaj bi bilo treba varčevati brez konkretnega cilja, drugi se brez rezerve počuti izpostavljeno.
Takšne razlike niso nujno posledica tega, da je eden bolj odgovoren od drugega. Pogosto izhajajo iz različnih izkušenj s tem, kaj naj bi denar zagotavljal in česa naj bi nas varoval.
Zato je pri lastnem odnosu do varčevanja koristno pogledati tudi nazaj: kako so doma govorili o denarju, za kaj je bilo dovoljeno zapravljati, česa se je bilo treba bati in kaj je pomenilo imeti nekaj prihranjeno. Tako lažje ločimo med navadami, ki nam danes koristijo, in pravili, ki pripadajo nekemu drugemu času.
