Želja po partnerskem odnosu se ne uresniči vedno tako ali takrat, kot bi si želele.
Daljše obdobje samskosti lahko poleg svobode in samostojnosti spremlja tudi žalost zaradi partnerske bližine in skupnega življenja, ki ju pogrešamo.
Takšno žalovanje ni nujno povezano z določenim razhodom ali izgubo posameznega človeka. Nanaša se na željo po partnerstvu, ki v sedanjem življenju ostaja neuresničena. O tej izkušnji se redko govori, saj okolica samskost pogosto razume bodisi kot zavestno izbiro bodisi kot začasno obdobje, ki ga bo prej ali slej končal nov odnos.
Samskost ni vedno jasna izbira
Delitev na ljudi, ki so samski po lastni izbiri, in tiste, ki si partnerstva želijo, je pogosto preveč preprosta. Odnos do samskosti se lahko spreminja. V nekaterih obdobjih nam ustreza, v drugih postane želja po partnerstvu izrazitejša.
Prav tako si lahko odnosa želimo, ne da bi bile pripravljene sprejeti vsak odnos samo zato, da ne bi bile samske. Zavrnitev partnerstva, ki ne ustreza našim vrednotam ali potrebam, ni dokaz, da si bližine v resnici ne želimo.
Raziskave razlikujejo med prostovoljno in neprostovoljno samskostjo, pri čemer je druga pogosteje povezana z romantično osamljenostjo. Vendar sama odsotnost partnerja še ne pove, kako posameznica doživlja svoje življenje.
Kaj pri partnerstvu pogrešamo?
Želja po partnerstvu se pri vsaki osebi nanaša na nekaj drugega. Nekatere pogrešajo čustveno in telesno bližino, druge skupno načrtovanje življenja ali občutek, da imajo ob sebi človeka, na katerega se lahko zanesejo.
Zato ni dovolj reči, da lahko vse te potrebe zadovoljijo prijateljstva, družina ali izpolnjujoče delo. Ti odnosi in dejavnosti imajo lastno vrednost, vendar niso nujno zamenjava za partnersko povezanost.
Hkrati pa tudi partnerstvo samo po sebi ne zagotavlja bližine, varnosti ali zadovoljstva. Želja po odnosu se pogosto nanaša na njegovo kakovost, ne zgolj na status.
Zadovoljno življenje in žalost se ne izključujeta
Ženska ima lahko tesna prijateljstva, delo, ki jo izpolnjuje, urejeno življenje in veliko samostojnosti, pa kljub temu pogreša partnerstvo. Žalost zaradi ene neuresničene želje ne pomeni, da je vse drugo brez vrednosti.
Prav tako ni treba samskosti prikazovati kot težave, ki jo moramo nujno odpraviti. Za nekatere je zaželena in izpolnjujoča življenjska oblika, za druge pa trenutna okoliščina, ki je same ne bi izbrale. Obe izkušnji sta legitimni.
Težava nastane, ko se od samskih žensk pričakuje eno samo pravilno stališče: bodisi naj bi bile povsem zadovoljne in odnosa sploh ne bi potrebovale bodisi naj bi si ga morale dejavno iskati. Resnično doživljanje je lahko veliko manj enoznačno.
Občutek izgube se lahko vrača
Žalost zaradi neuresničenega partnerstva ni nujno stalna. Izrazitejša lahko postane ob dogodkih, ki poudarijo razliko med življenjem, ki ga imamo, in tistim, ki smo ga pričakovale.
Včasih jo sprožijo poroke, prazniki ali vprašanja o partnerskem statusu. Drugič se pojavi ob povsem praktičnih trenutkih, ko bi si želele z nekom deliti odločitev, skrb ali vsakdanji dogodek.
Ker ne gre za enkratno izgubo z jasnim datumom, tudi ni mogoče določiti, kdaj bi jo morale »preboleti«. Lahko se umakne in se pozneje znova pojavi, zlasti kadar se spremenijo življenjske okoliščine ali pogled na prihodnost.
Družbena pričakovanja lahko občutek okrepijo
Partnerstvo je še vedno pogosto predstavljeno kot pričakovan del odraslega življenja. Samske ženske se zato srečujejo z vprašanji, kdaj bodo nekoga spoznale, z nasveti glede iskanja partnerja in s predvidevanjem, da je njihovo življenje trenutno nedokončano.
Raziskave o samskosti opozarjajo, da družbeni pritisk občutijo tako samski moški kot ženske, pri ženskah pa je pogosto tesneje povezan tudi s pričakovanji glede primernega časa za partnerstvo in družino.
Zato je koristno razlikovati med lastno željo in nelagodjem, ki ga ustvarja okolica. Vprašanje ni samo, ali bi morale biti v zvezi, temveč ali si partnerstva želimo same in kaj bi nam pomenilo.
Vsega ni mogoče doseči zgolj s trudom
Pri številnih življenjskih ciljih lahko določimo korake in spremljamo napredek. Partnerstvo je drugačno, saj ni odvisno samo od prizadevanja ene osebe. Več druženja ali uporaba aplikacij za zmenke lahko poveča možnosti za nova poznanstva, ne more pa zagotoviti vzajemne povezanosti.
To je lahko posebej frustrirajoče v okolju, ki skoraj vsako življenjsko področje predstavlja kot rezultat pravilnih odločitev in zadostnega truda. Dolgotrajna samskost zato hitro postane razlog za samospraševanje, čeprav iz nje ne moremo preprosto sklepati, da nekaj počnemo narobe.
Življenje ni vmesno obdobje
Sprejeti sedanje življenje ne pomeni, da se moramo odpovedati želji po partnerstvu. Pomeni predvsem, da časa brez odnosa ne obravnavamo samo kot čakanje na njegov začetek.
Željo lahko priznamo, ne da bi ji dovolile določati vrednost vseh drugih delov življenja. Prav tako nam je ni treba zmanjševati z razlagami, da partnerstva pravzaprav ne potrebujemo.
Pri nekaterih bo želja sčasoma dobila drugačno mesto, pri drugih bo ostala pomembna. Bistveno je, da je ne zamenjamo z dokazom osebne pomanjkljivosti. Odsotnost partnerstva opisuje trenutno življenjsko okoliščino, ne pa vrednosti ali sposobnosti osebe za bližino.
