Z izkušnjami se ne spremeni samo to, kakšen partner nas privlači.
Spremeni se tudi način, kako ocenjujemo, ali je nek odnos za nas sploh primeren. Lastnosti, ki so se nam nekoč zdele ključne, lahko izgubijo težo, večji pomen pa dobijo npr. način komunikacije, zanesljivost, odnos do bližine in predstave o skupni prihodnosti.
Pri novih odnosih zato ne iščemo več samo privlačnosti. V ospredje vse bolj stopa vprašanje ujemanja.
Privlačnost in kompatibilnost nista isto
Močna privlačnost še ne pove veliko o tem, kako bo odnos deloval čez nekaj mesecev ali let. Dva človeka se lahko zelo privlačita, hkrati pa imata povsem različne predstave o zvestobi, denarju, otrocih, prostem času ali načinu reševanja konfliktov.
Z več izkušnjami takšna neskladja hitreje opazimo in lažje presodimo, katere razlike lahko sprejmemo ter katere bi v odnosu dolgoročno povzročale napetosti.
Preference niso isto kot meje
Pri izbiri partnerja imamo različne preference. Nekdo nas bolj privlači, če ima podoben življenjski slog, smisel za humor ali interese. To so želje, pri katerih je navadno precej prostora za prilagajanje.
Meje so nekaj drugega. Nanašajo se na vedenja in okoliščine, ki jih v odnosu ne želimo sprejemati, denimo poniževanje, nadzorovanje, nezanesljivost ali nespoštovanje dogovorov.
Ko te dve stvari pomešamo, se lahko zgodi, da partnerja iščemo po zelo ozkem seznamu lastnosti, pri res pomembnih stvareh pa smo presenetljivo popustljivi.
Izkušnje zmanjšajo toleranco do nejasnosti
V zgodnejših odnosih marsikdo dlje čaka, da bo iz nejasne situacije nastalo nekaj bolj določenega. Z leti se običajno hitreje pojavi potreba po jasnosti glede tega, kaj si druga oseba sploh želi.
Če so pričakovanja povsem različna, je manj razloga za dolgotrajno ugibanje. Nekdo, ki si želi resne zveze, bo težje vztrajal v odnosu z osebo, ki želi nekaj povsem neobvezujočega.
Z več izkušnjami hitreje presodimo, ali želimo vlagati čas in energijo v odnos, pri katerem si z drugo osebo ne predstavljamo iste prihodnosti.
Manj idealiziranja potenciala
Pri novih odnosih nas lahko hitro pritegne predstava o tem, kaj bi odnos lahko postal. Človeka tako ne ocenjujemo več samo po tem, kakšen je, ampak tudi po tem, kakšen bi lahko postal.
Izkušnje pri tem pogosto prinesejo več previdnosti. Če se že na začetku pojavljajo vedenja, ki nas motijo, jih težje odmislimo z razlago, da se bo vse uredilo, ko se bo odnos poglobil.
Bolj smiselno je opazovati, kako druga oseba ravna zdaj, kot pa graditi pričakovanja na tem, kakšna bi morda lahko postala.
Kriteriji se s časom spreminjajo
Tudi predstava o primernem partnerju ni stalna. V različnih življenjskih obdobjih iščemo različne stvari. V nekem obdobju nam je morda pomembnejša spontanost, pozneje stabilnost. Nekoga najprej pritegne ambicioznost, čez leta pa večjo težo dobi razpoložljivost za skupno življenje.
Takšne spremembe niso znak, da smo postali zahtevnejši. Pomenijo predvsem, da bolje poznamo lastne potrebe in posledice določenih odločitev.
Boljše poznavanje svojih meja zato ne vodi nujno k daljšemu seznamu zahtev. Lahko vodi ravno v nasprotno smer: k manj površinskim kriterijem in jasnejšemu razlikovanju med tem, kar nam je všeč, ter tem, brez česar odnos za nas dolgoročno ne deluje.
