Ko naredimo prehod v starševstvo pričakujemo, da bomo našli čudežni recept, ki bo povzročil ustvarjanje “dobrih” malih ljudi.
Vsak od nas ima svojo predstavo o tem, kaj pomeni vzgojiti dobrega človeka. In vsak ima edinstvene in lepe sanje za svoje otroke.
Pri starševstvu je naravno, da želimo, da je vse v najlepšem redu.
Da bi bil pritisk še večji, živimo v svetu brez primere izbranih objav na družabnih omrežjih, zaradi katerih je lahko videti, kot da so vsi ostali našli ta popoln recept za starševstvo.
Toda desetletja znanstvenih raziskav so jasno pokazala, da res ni treba, da dobimo pravilne odgovore na svoja vprašanja o starševstvu.
Pravzaprav znanost kaže, da so starševe nepopolnosti in človeške napake velik del tega, kar otrokom pomaga, da se naučijo obvladovati lastne tesnobe. Življenje se naučijo videti kot proces vzponov in padcev, ki vodijo v rast.
Popolno starševstvo je dobesedno sovražnik dobrega starševstva.
Lahko je reči, da je ta in ta slaba mati ali da je ta in ta dober oče, toda resnica je, da, če opazujete katerega koli starša skozi čas, bo verjetno tako »dober« kot »slab« na svoj edinstven način. Vsak dan delamo na odnosih z otroki in s tem delamo na sebi.
Kot starši, še posebej, če so naši otroci še majhni, se večina od nas ne počuti, kot da bi imeli čas za veliko kontemplativno meditacijo.
Če imate čas za dihanje, imate čas za namerno dihanje in ta namerni dih ponastavi vaš živčni sistem.
V tem prostoru med trenutki se lahko ustavite in razmislite o lastnih izkušnjah in o tem, kako lahko te vplivajo na našo perspektivo.
Izpostavimo lahko težave iz lastnega otroštva, in v teh trenutkih razmisleka lahko najdemo priložnosti, da prekinemo stare cikle, ki jih morda ne želimo ponoviti.
Regulacija pomeni, da smo sposobni ostati namerni in ne dovoliti, da se naša čustva in naše vedenje po nepotrebnem odzovejo v način boja ali bega.
Pri otrocih imamo vsak dan več priložnosti, da ostanemo mirni ali preidemo v druge ustrezne čustvene odzive in se z njimi reguliramo.
To dejanje koregulacije zagotovo pomaga našim otrokom pri učenju samoregulacije. Vsaj toliko pa prispeva tudi k toniranju in krepitvi naših lastnih regulacijskih mišic.
Najpogosteje stremimo k namerni regulaciji.
Pravila vključujejo omejitve in meje in otroci potrebujejo oboje, da se počutijo varne. Kot starši je naša naloga, da vzpostavimo ta pravila in se jih nato avtoritativno držimo.
Celo najbolj uravnovešeni starši, ostanejo na avtopilotu, in se lahko naravno nagibajo k permisivnemu starševskemu slogu.
Ali pa k avtoritarnemu starševskemu slogu, pri katerem na koncu uporabljamo svoja pravila kot tirani.
Ne glede na to, kakšna je vaša naravna težnja, nikoli ni prepozno, da se začnete premikati v sredino.
Reflektivno in regulirano starševstvo, ki temelji na odnosih, pogosteje kot ne vodi do tega, da najdemo ta avtoritativni prostor med permisivnostjo in avtoritarnostjo.
Popravljanje napak se nanaša tako na spontane kot na namerne procese, ki jih ljudje uporabljajo za popravljanje naših odnosov.
Ne gre le za popravljanje napak, ki se nikoli ne bi smele zgoditi. “Popravilo” je pravzaprav prostor, v katerem rastemo, zato je neusklajenost nujen del zdravega razvoja.
Ko naši otroci odraščajo, imamo veliko priložnosti za popravila. Nekateri od teh trenutkov se bodo zdeli preprosti, nekateri pa bodo zahtevali več introspekcije, odpuščanja in dela.
Odnosi lahko prenesejo vse vrste prelomov in napak.
Znanost dokazuje, da lahko najbolj zdravi odnosi dejansko postanejo močnejši po neskladju.
To je zato, ker je zlom in ponovna vzpostavitev zaupanja v naše odnose velik del načina, kako se ljudje naučimo zaupati v varnost sveta.
Razmislite o svojem odnosu z otrokom.
Globoko vdihnite, da hitro uravnate svoj živčni sistem, in uporabite novo pridobljeno umirjenost za uravnavanje z otrokom.
Pomislite na pravila, ki ste jih postavili v svoji družini, in pravila širše družbe.
Če je prišlo do napake, jo popravite tako, da se povežete s svojim otrokom in mu pokažete, da vas zanima, kdo je in kako se počuti.
