Delovnik se lahko sicer konča ob določeni uri, miselna zaposlenost z delom pa pogosto traja dlje.
Tudi ko ne opravljamo več službenih nalog, se v mislih vračamo k težavam, odločitvam in pogovorom, povezanim z delom.
Za kakovosten počitek zato ni pomembno le, koliko prostega časa imamo, temveč tudi, ali se v njem od dela miselno oddaljimo. V psihologiji dela temu pravimo psihološki odklop.
Čeprav je po zahtevnem dnevu običajno, da delo še nekaj časa ostane v mislih, lahko pogosto in dolgotrajno premlevanje ovira počitek ter ohranja občutek napetosti.
Psihološki odklop od dela
Psihološki odklop pomeni, da se v prostem času ne ukvarjamo s službenimi nalogami in o njih ne razmišljamo. Ne nanaša se samo na odgovarjanje na elektronsko pošto ali dokončevanje dela doma. Vključuje tudi manj opazno nadaljevanje delovnika v mislih.
Morda znova analiziramo odločitev, ki smo jo sprejeli, sestavljamo odgovor na pripombo ali predvidevamo, kaj nas čaka naslednje jutro. Navzven počivamo, del naše pozornosti pa ostaja pri delu.
Takšno stanje je po posebno napornem dnevu običajno. Težava se lahko pojavi, če postane stalno in prosti čas ne prinese več občutka, da smo od dela zares oddaljene.
Odklop je težji, ko delo ostane nedokončano
Misli se pogosto vračajo k nalogam, pri katerih še nimamo rešitve ali jasnega naslednjega koraka. Možgani poskušajo ohraniti pomembne informacije dostopne, da jih ne bi pozabili.
Odklop otežujejo tudi velika količina dela, nejasne odgovornosti in konflikti. Če se je zgodilo nekaj čustveno obremenjujočega, je misli težje preusmeriti kot po običajnem delovnem dnevu.
Pomembno vlogo imajo meje med službo in prostim časom. Pri delu od doma ni vedno jasnega prehoda med obema deloma dneva. Delovni prostor ostane pred nami, telefon pa omogoča, da nas nova naloga doseže skoraj kadarkoli.
Razmišljanje o delu ni vedno škodljivo
Vsaka misel na službo še ne pomeni, da se ne znamo odklopiti. Včasih se nam med sprehodom pojavi dobra ideja ali pa si vzamemo nekaj minut, da uredimo načrt za naslednji dan. Takšno razmišljanje ima jasen namen in se lahko tudi konča.
Drugače je pri ponavljajočem se premlevanju. Misli se vračajo k istemu dogodku, vendar ne prinesejo novega razumevanja ali odločitve. Pogovor v glavi odigramo večkrat, si predstavljamo drugačne odgovore in ostajamo čustveno vpletene v dogajanje.
Razlika zato ni samo v tem, ali razmišljamo o delu, temveč kako. Usmerjen premislek lahko vodi do naslednjega koraka, premlevanje pa pogosto ohranja napetost, ne da bi težavo približalo rešitvi.
Okrevanje ni samo počitek
Raziskovalki Sabine Sonnentag in Charlotte Fritz sta psihološki odklop uvrstili med štiri pomembne izkušnje okrevanja po delu. Poleg njega sta izpostavili še sprostitev, občutek nadzora nad prostim časom in dejavnosti, pri katerih pridobivamo nova znanja ali spretnosti.
To pomeni, da okrevanje ni nujno mirovanje. Nekdo se od dela lažje oddalji med športom, kuhanjem ali ustvarjanjem kot med ležanjem na kavču. Pomembno je, da dejavnost pozornost dovolj preusmeri in od nas ne zahteva enake vrste napora kot služba.
Po dnevu, polnem komunikacije, nam lahko ustreza nekaj časa brez pogovorov. Po večurnem sedenju in razmišljanju pa nas morda bolje razbremeni gibanje. Enaka oblika počitka zato ne ustreza vsakomur in vsakemu delovnemu dnevu.
Delovnemu dnevu lahko določimo jasnejši konec
Odklop je lažji, kadar delo pred koncem dneva vsaj začasno uredimo. To ne pomeni, da moramo dokončati vse naloge, temveč da vemo, kaj nas čaka in kje bomo nadaljevale.
Pomaga lahko, če nedokončane obveznosti zapišemo in jim določimo naslednji korak. Tako nam jih ni treba ohranjati v mislih, da jih ne bi pozabile. Koristen je lahko tudi kratek zaključni pregled delovnega dne, po katerem pospravimo delovno površino in izklopimo službene aplikacije.
Prehod med delom in prostim časom lahko podpre tudi ponavljajoča se dejavnost. Pot domov je bila nekoč naravna meja, pri delu od doma pa jo lahko nadomestijo sprehod, preoblačenje ali pospravljanje računalnika. Takšen ritual ne odpravi misli na delo, lahko pa telesu in pozornosti nakaže, da je delovni del dneva končan.
Odklop ni samo osebna odgovornost
Nasvet, naj po službi preprosto nehamo razmišljati o delu, prezre okoliščine, v katerih delamo. Odklop je precej težji, če nas po koncu delovnika čakajo nova sporočila, če imamo preveč nalog ali če ne vemo, kaj bo naslednji dan zahteval od nas.
Na pričakovanja vplivajo tudi vodje in sodelavci. Večerna sporočila lahko ustvarijo občutek, da moramo ostati pozorne na dogajanje, četudi takojšen odgovor ni izrecno zahtevan. Raziskave kažejo, da se način, kako se od dela odklapljajo vodje, povezuje tudi z odklopom zaposlenih ter njihovo potrebo po okrevanju.
Omejitev obvestil in jasna pravila glede dosegljivosti so zato pomembna, vendar ne morejo nadomestiti primernih delovnih obremenitev. Če se delo redno širi v prosti čas, rešitev ni nujno v boljšem večernem ritualu.
Popoln odklop ni vedno mogoč
Nekaterih delovnih dni ni mogoče pustiti za seboj takoj, ko zapremo računalnik. Zahteven dogodek, pomembna odločitev ali skrb zaradi naslednjega dne lahko še nekaj časa ostanejo z nami.
Cilj zato ni nadzorovati vsako misel na službo. Pomembneje je, ali lahko pozornost postopoma namenimo tudi drugim dejavnostim in ali prosti čas vsaj deloma ostane ločen od dela.
Psihološki odklop ne pomeni, da nam za delo ni mar. Omogoča pa, da se vanj ne vračamo neprekinjeno tudi takrat, ko trenutno ne moremo ničesar rešiti. Prav s tem ustvarimo prostor za okrevanje, ki ga bomo potrebovale naslednji delovni dan.
