Pridnost je v otroštvu praviloma nagrajena. Deklica, ki uboga, pomaga drugim, dobro opravlja svoje obveznosti in ne povzroča težav, prejema pohvale ter odobravanje odraslih.
Sčasoma se lahko utrdi povezava med sprejetostjo in ustrežljivostjo. Vrednost ni več odvisna od tega, kdo smo, ampak od tega, kako dobro izpolnjujemo pričakovanja. Naučimo se biti prijazne, zanesljive in uspešne, svoje nezadovoljstvo pa raje zadržimo zase.
V odraslosti se ta vzorec kaže kot težko postavljanje meja, strah pred konfliktom, perfekcionizem in občutek krivde, kadar koga razočaramo. Navzven delujemo sposobne in urejene, znotraj pa nenehno preverjamo, ali smo naredile dovolj in kaj si o nas mislijo drugi.
Kaj pomeni sindrom pridne deklice?
Sindrom pridne deklice ni uradna psihološka diagnoza. Gre za poljudno poimenovanje skupka prepričanj in vedenjskih vzorcev, pri katerih je občutek lastne vrednosti močno odvisen od odobravanja drugih.
V ozadju je prepričanje, da bomo sprejete, če bomo prijazne, koristne, uspešne in čim manj zahtevne. Lastne potrebe se zdijo manj pomembne, jeza neprimerna, nestrinjanje pa nevarno za odnos.
Vestnost, skrb za druge in pripravljenost pomagati so lahko pomemben del človekovega značaja. Pri sindromu pridne deklice pa se tesno povežejo z odobravanjem okolice. Oseba privoli tudi takrat, ko nima časa, energije ali resnične želje, saj jo ob zavrnitvi spremlja strah, da bo izpadla sebična, neprijazna ali nezanesljiva.
Kako se oblikuje vloga pridne deklice?
Vzorec se začne oblikovati skozi odzive okolice. Otrok hitro prepozna, katero vedenje prinaša pohvalo, bližino in mir ter katero sproži neodobravanje ali konflikt.
Deklice so lahko posebej pohvaljene zaradi mirnosti, prilagodljivosti, čustvene zrelosti in pripravljenosti skrbeti za druge. Njihova jeza, neposrednost ali odločno zavračanje pa sta hitreje razumljena kot nesramnost ali sebičnost.
Sporočila niso nujno izrečena naravnost. Dovolj je, da deklica opazi, da prejme več topline, kadar ne ugovarja, ali da so družinski odnosi mirnejši, ko svoje potrebe postavi na stran. Tako se nauči spremljati razpoloženje drugih in svoje vedenje prilagajati njihovim odzivom.
Družina je samo eden od prostorov, v katerih se oblikujejo predstave o primernem vedenju deklic. Podobna pričakovanja srečujejo v šoli, med vrstniki, v medijih in pozneje na delovnem mestu. Številna sporočila se med generacijami prenašajo brez zavestnega namena.
Kako vzorec prepoznamo v odraslosti?
V odraslosti se ta vzorec lahko skriva za navidezno samostojnostjo, uspešnostjo in zanesljivostjo. Prav sposobnost in pripravljenost prevzemati odgovornost velikokrat prikrivata, koliko napora oseba namenja izpolnjevanju njihovih pričakovanj.
Težko zavrne dodatno nalogo, tudi kadar je že preobremenjena. Preden izrazi nestrinjanje, dolgo izbira besede in razmišlja, kako bi povedano čim manj vznemirilo drugo osebo. Veliko se opravičuje, po konfliktu pa najprej preveri, kaj je naredila narobe sama.
Odločitve presoja skozi odzive okolice. Namesto vprašanja “Kaj si želim?” jo zaposluje predvsem “Kaj bodo rekli drugi?”. Pohvala prinese kratko olajšanje, kritika pa lahko močno zamaje samopodobo.
Sčasoma postane težko razlikovati med lastnimi željami in pričakovanji, ki smo jih ponotranjile. Znamo predvideti potrebe drugih, stik z lastnimi pa postane manj jasen.
Ko dosežki postanejo dokaz lastne vrednosti
Sindrom pridne deklice se pogosto prepleta s perfekcionizmom. Visoka merila niso usmerjena samo v kakovost opravljenega dela, ampak tudi v ohranjanje pozitivne podobe o sebi.
Napaka tedaj ne pomeni zgolj, da nekaj ni uspelo po načrtu. Doživimo jo kot dokaz, da nismo dovolj sposobne, vestne ali vredne zaupanja. Dosežek nas pomiri le za kratek čas, saj se kmalu pojavi naslednja zahteva.
Tako nastane notranji sistem ocenjevanja, v katerem moramo svojo vrednost nenehno potrjevati. Uspeh postane pričakovan, neuspeh pa se hitro spremeni v osebno pomanjkljivost.
Posledice se pokažejo v pretiranem delu, težavah s počitkom in občutku, da nikoli ne naredimo dovolj. Tudi prosti čas lahko sproži nelagodje, ker v njem ne ustvarjamo ničesar, s čimer bi upravičile svojo vrednost.
Zakaj postavljanje meja spremlja krivda?
Če smo sprejetost dolgo ohranjale s prilagajanjem, meja deluje kot grožnja odnosu. Beseda “ne” ne pomeni samo zavrnitve prošnje, ampak odpira strah, da bomo drugo osebo razočarale, razjezile ali izgubile.
Zaradi tega lahko mejo ublažimo z dolgim pojasnjevanjem, opravičevanjem ali obljubo, da bomo zavrnjeno nadomestile drugače. Včasih jo hitro umaknemo, takoj ko opazimo nezadovoljstvo.
Občutek krivde pa ni vedno dokaz napačnega ravnanja. Pojavi se tudi takrat, ko prvič ravnamo drugače, kot smo bile vajene. Nova meja je lahko povsem upravičena, čeprav se ob njej še ne počutimo udobno.
Postavljanje meja zahteva sprejetje dejstva, da drugi z nami ne bodo vedno zadovoljni. Njihovo razočaranje samo po sebi še ne pomeni, da smo ravnale nepošteno.
Prijaznost ali strah pred neodobravanjem?
Med pristno prijaznostjo in ugajanjem obstaja pomembna razlika. Prijaznost izhaja iz svobodne odločitve in upošteva potrebe obeh strani. Ugajanje vodi strah pred zavrnitvijo, konfliktom ali negativno presojo.
Razliko najlažje prepoznamo po tem, kaj se zgodi, ko želimo reči ne. Ali lahko prošnjo zavrnemo brez dolgotrajnega občutka krivde? Ali imamo občutek, da moramo svojo odločitev upravičiti? Ali pomagamo tudi takrat, ko smo zaradi tega jezne, izčrpane ali prizadete?
Če zavrnitev ni notranje dovoljena, ustrežljivost ni več povsem svobodna. Postane način uravnavanja odnosov in zagotavljanja sprejetosti.
Sčasoma se lahko pojavi tudi prikrita zamera. Drugi od nas prejemajo veliko, vendar morda sploh ne vedo, da pri tem prestopamo lastne meje. Navzven se strinjamo, znotraj pa se kopiči občutek, da naše potrebe niso opažene.
Oblikovanje drugačnega notranjega kompasa
Odmik od vloge pridne deklice se začne z opazovanjem trenutkov, v katerih samodejno iščemo odobravanje. Preden privolimo v novo obveznost, si lahko vzamemo čas in preverimo, ali jo res želimo oziroma zmoremo sprejeti.
Pomembno je tudi prepoznavanje lastnih želja brez takojšnjega ocenjevanja, ali so razumne, praktične in sprejemljive za druge. Želja ni ukaz in je ni vedno mogoče uresničiti, vendar si zasluži, da jo sploh zaznamo.
Postavljanje manjših meja postopoma pokaže, da odnosi ne razpadejo ob vsakem nestrinjanju. Nekateri ljudje se bodo na spremembo odzvali z odporom, posebej če jim je naše prilagajanje dolgo koristilo. Takšen odziv ne pomeni, da moramo mejo umakniti.
Drugačno notranje merilo nastaja, ko svojih odločitev ne presojamo več samo po zadovoljstvu okolice. Upoštevati začnemo tudi lastne vrednote, potrebe, zmožnosti in posledice, ki jih ima odločitev za nas.
Pridnost ni cena za sprejetost
Vzorec, ki se je oblikoval skozi leta prilagajanja in iskanja odobravanja, se ne spremeni z eno samo odločitvijo. Najprej ga moramo prepoznati v vsakdanjih situacijah: ko privolimo, čeprav bi najraje zavrnile, se opravičujemo za svoje potrebe ali tuje nezadovoljstvo takoj razumemo kot svojo odgovornost.
Spremembe se začnejo z manjšimi odzivi. Pred odgovorom si lahko vzamemo čas za premislek, prošnjo zavrnemo brez dolge razlage ali dopustimo, da se druga oseba z našo odločitvijo ne strinja.
Ob tem lahko še vedno ostajamo skrbne, vestne in zanesljive. Svojih odločitev pa ne presojamo več predvsem po odzivih drugih, saj upoštevamo tudi svoj čas, zmožnosti in želje.
Pridnost tako postopoma izgubi vlogo pogoja za sprejetost in postane lastnost, ki jo lahko izražamo po lastni izbiri.
