Čakanje na pomemben odgovor je lahko bolj obremenjujoče kot odgovor sam.
Dokler ne vemo, kaj se bo zgodilo, v mislih preverjamo različne možnosti, iščemo dodatne informacije in se poskušamo pripraviti na vsak razplet.
Negotovost je sestavni del odločitev, odnosov, zdravja in prihodnosti, vendar je vsi ne doživljamo enako. Nekateri odprta vprašanja lažje pustijo pri miru, drugi ob njih občutijo močno potrebo po pojasnilu, načrtu ali zagotovilu. Toleranca do negotovosti opisuje, kako dobro prenašamo situacije, v katerih ne poznamo odgovora ali prihodnjega razpleta.
Kaj pomeni toleranca do negotovosti?
Toleranca do negotovosti pomeni, da zmoremo sprejeti omejenost svojega vedenja in nadaljevati življenje brez zagotovila, kako se bo določena situacija razpletla. Nasprotje je netoleranca do negotovosti, pri kateri že odsotnost jasnega odgovora sproži izrazito napetost, skrb ali izogibanje.
Negotovost takrat ni samo neprijetna. Dobimo občutek, da je ne bomo zmogle prenesti ali da moramo nejasnost čim prej odpraviti. Raziskave so ta vzorec najprej povezovale predvsem z generalizirano anksiozno motnjo, pozneje pa so ga prepoznale tudi pri drugih čustvenih težavah.
Želja po predvidljivosti je običajna, saj nam pomaga načrtovati in ocenjevati morebitna tveganja. Razlikujemo pa se v tem, koliko nejasnosti zmoremo prenesti. Pri izrazitejši netoleranci do negotovosti začne iskanje zagotovil vplivati na odločitve, odnose in vsakdanje življenje.
Iskanje zagotovil prinese kratkotrajno olajšanje
Nelagodje poskušamo zmanjšati z dodatnim preverjanjem, zbiranjem informacij ali spraševanjem drugih za mnenje. Pred odločitvijo preberemo še eno razlago, ponovno preverimo sporočilo ali bližnjo osebo prosimo, naj nam potrdi, da bo vse v redu.
Odgovor za nekaj časa zmanjša napetost, vendar popolne gotovosti navadno ne prinese. Kmalu se pojavi nov dvom, zato preverjanje ponovimo. Tako se utrjuje prepričanje, da negotovosti ne moremo prenesti brez zunanjega zagotovila.
Podoben učinek ima pretirano načrtovanje. Razmislek o možnih zapletih je koristen, kadar vodi do konkretnega ukrepa. Če načrtujemo predvsem zato, da bi izločile vsako presenečenje, se pripravljanje težko konča. Noben načrt namreč ne more zajeti vseh prihodnjih okoliščin.
Skrb ustvarja občutek, da smo pripravljene
Premišljevanje o možnih razpletih daje občutek dejavnosti. Zdi se, da nekaj rešujemo, čeprav za odgovor še nimamo dovolj informacij. Skrb zato začasno nadomesti ukrepanje.
Pri tem se zabriše razlika med reševanjem problema in ponavljanjem istega vprašanja. Problem lahko rešujemo, kadar poznamo okoliščine in imamo možnost ukrepanja. Pri negotovem izidu pa razmišljanje pogosto obstane pri ugibanju.
Koristno je preveriti, ali je v tem trenutku mogoče sprejeti odločitev ali narediti konkreten korak. Če odgovor še ni znan in nanj nimamo vpliva, nadaljnje premlevanje ne poveča naše pripravljenosti. Podaljša predvsem čas, ki ga preživimo v napetosti.
Zaradi potrebe po gotovosti težje sprejemamo odločitve
Vsaka pomembna odločitev vključuje možnost, da bi se druga izbira izkazala za boljšo. Če želimo pred odločitvijo odpraviti vsak dvom, lahko dolgo zbiramo informacije, odlašamo ali odgovornost prenesemo na nekoga drugega.
Včasih izberemo najbolj znano možnost, čeprav nam ne ustreza najbolje. Predvidljivost se zdi varnejša od spremembe, pri kateri ne poznamo vseh posledic. Tako se izognemo trenutnemu nelagodju, vendar si hkrati zmanjšamo prostor za nove izkušnje.
Toleranca do negotovosti ne zahteva nepremišljenih odločitev. Pomeni, da zberemo informacije, ki jih dejansko potrebujemo, nato pa sprejmemo, da popolnega zagotovila ne bomo dobile.
Negotovost ni dokaz, da se bo zgodilo nekaj slabega
Kadar razpleta ne poznamo, si manjkajoče informacije razlagamo v skladu s svojimi pričakovanji in preteklimi izkušnjami. Če smo nagnjene k zaskrbljenosti, nejasnost hitro zapolnimo z neugodnim scenarijem.
Toda odprt izid vključuje več možnosti. Ne vemo, ali bo rezultat dober, slab ali povsem drugačen od naših predvidevanj. Negotovost opisuje pomanjkanje informacij, ne verjetnosti negativnega razpleta.
To razlikovanje ne odpravi neprijetnega občutka, prepreči pa, da bi nejasnost samodejno obravnavale kot opozorilo. Trenutno neznan odgovor ni enak slabemu odgovoru.
Kako razvijamo večjo toleranco?
Toleranca se ne razvije tako, da se prepričujemo, da se bo vse dobro izšlo. Takšno zagotovilo bi bilo le nova oblika iskanja gotovosti. Bolj pomaga izkušnja, da zmoremo prenesti čas, v katerem odgovora še ni.
Začnemo lahko pri manjših vsakdanjih situacijah. Odločitev sprejmemo brez ponovnega preverjanja, nejasnega sporočila ne analiziramo ves večer ali za krajši čas odložimo iskanje dodatnih informacij. Namen ni ustvarjati nepotrebnega tveganja, temveč opazovati nelagodje, ne da bi ga morale takoj odpraviti.
Pomaga tudi ločevanje med vplivom in nadzorom. Na razgovor se lahko pripravimo, ne moremo pa zagotoviti izbire. V odnosu lahko jasno izrazimo svoje potrebe, ne moremo pa določiti odziva druge osebe. Ko prepoznamo mejo svojega vpliva, energijo lažje usmerimo v dejanja, ki so res v naši moči.
