Samopoškodovalno vedenje

Samopoškodovalno vedenje kot ventil v duševni stiski

Tesnoba. Strah. Obup. Lahko verjamemo, da so nas takšna in podobna čustva sposobna tako močno tiščati k robu prepada, da v nas sprožajo željo po tem, da bi poškodovali lastno telo?

 

Kdo bi si vendarle želel prizadejati bolečino samemu sebi? V veliki stiki samopoškodovalno vedenje spremlja tako mlade kot odrasle, pa vendar skriva v sebi veliko več kot zgolj željo škodovati samemu sebi.

 

Kaj sploh je samopoškodovalno vedenje?

 

Je namerno poškodovanje svojega telesa, ki se lahko izraža kot rezanje, ščipanje, praskanje, puljenje las, grizenje ali ugašanje cigaret na koži. Najpogosteje se pojavlja pri osebah, starih od 15 do 35 let in za razliko od samomora je samopoškodovalno vedenje pogostejše pri ženskah, čeprav raziskave pravijo, da se razmerje med spoloma v zadnjem desetletju zmanjšalo. Na samopoškodovanje in samomor sicer gledamo kot na dve različni vedenji, je pa potrebno poudariti, da je samopoškodovanje pomemben dejavnik tveganja za samomor.

 

Samopoškodovalno vedenje

 

Kaj nas sili k prizadejanju bolečine?

 

Trditvi, da je samopoškodovalno vedenje duševna motnja, se moramo postaviti po robu in se raje vprašati, kaj osebo pripelje do tako skrajnega vedenja. Samopoškodovanje zagotovo ni iskanje pozornosti. Slišimo lahko, da nekomu prinaša olajšanje, za drugega je tovrstna bolečina bolj obvladljiva od pritiska v glavi, tretjemu fizična bolečina predstavlja ventil za vse notranje napetosti, četrti pa si želi, da bi nekdo končno videl, v kakšni stiski se je znašel.

Samopoškodovalno vedenje je lahko spremljevalec oseb z duševnimi motnjami, prav tako pa se pojavlja večje tveganje za samopoškodovalno vedenje pri osebah s težavami z zasvojenostjo. Osebe se najpogosteje poškodujejo po rokah, nogah ter sprednjem delu trupa, rane pa skrivajo pod oblačili z dolgimi rokavi.

 

Stiske na slovenskih forumih …

 

»Ona pravi, da s samopoškodovanjem premaguje stres in notranje napetosti … Da se drugače ne more pomiriti.«

»To počnem, kadar se moja mama jezi name, kako sem nesposobna, neumna, kako nič ne znam narediti prav.«

»Od šilčka sem vzela rezilo ven in pač sem slišala (nekje protu koncu 6 razreda, zdaj sem 7) da eni punci self harm pomaga se zbrati in sem poizkusila pa ne morem nehati.«

»Inštruiram 13 letnico in prejšnji teden sem ugotovila, da se reže po rokah. Vem, da doma še zdaleč ne štima vse…«

»Poznam eno, ki to počne že 20 let. Punca gre proti 40-im.«

»Moj otrok ima v šoli sošolko, ki je depresivna, se reže po rokah in nogah. Povedala je samo mojemu otroku in še eni sošolki.«

»Po naključju sem izvedela, da se naša punca reže oziroma samo poškoduje. Nisem še prišla k sebi po tistem prvem šoku, ko sem izvedela, niti še nisem z njo govorila. Mi lahko prosim, kdo pomaga z nasveti karkoli okoli tega kaj in kako sedaj naprej?«

 

Kako lahko pomagamo?

 

Prisluhnimo in ponudimo oporo

Pomembno je, da najdemo zaseben prostor, kjer bomo z aktivnim poslušanjem lahko prisluhnili drugi osebi in izrazili svojo zaskrbljenost. Bodimo potrpežljivi, mirni in ne obsojajmo. Povprašajmo, na kakšen način lahko pomagamo pri lajšanju stiske. V primeru, da oseba o težavah ne želi govoriti, je v pogovor ne silimo, ampak ji jasno povemo, da ji stojimo ob strani.

 

Samopoškodovalno vedenje

 

Spodbujajmo k iskanju pomoči

Osebe ne silimo k iskanju pomoči, temveč zgolj izrazimo svojo zaskrbljenost in navedemo možne vire pomoči. Na tej točki je pomembno, da se ne odločamo namesto nje, ampak da oseba sama najde možnost, ki jo vidi kot morebitno rešitev. K iskanju pomoči priskočimo v primeru, da nas oseba sama prosi za to, če se njeno vedenje stopnjuje, če izraža samomorilno nagnjenje ali pa v primeru, da je oseba mladoletna.

 

Viri:

Avtor prispevka:
Teresa Čopi

O avtorju:
Po tem ko sem leta 2019 magistrirala iz poljskega in slovaškega jezika sem svojo poklicno pot usmerila na področje jezikoslovja in prevajalstva, pa vendar je imelo življenje zame kasneje drugačne načrte. Raziskovanje sebe, odnosov in duševnega zdravja me je namreč vodilo do dokončanja študija psihosocialne pomoči (2023), tenutno pa je moja pot usmerjena v pridobivanje naziva psihosocialna svetovalka, kar mi odpira možnost slediti meni pomembni vrednoti - delati dobro v družbi, ki je vse bolj potrebna pomoči. Po duši sem velika ljubiteljica narave, ki za nič na svetu ne zamenja pogleda na Sočo in hribe v ozadju. Sproščam se na sprehodih s svojo psičko Lili, v hribih ter ob branju dobrih knjig.

preberite še

Avtor prispevka:
Teresa Čopi

SVEŽ PRISPEVEK

Kaj je kortizol in zakaj ga ne smemo razumeti le kot sovražnika

Kortizol je v zadnjih letih postal skoraj sinonim za stres.   Ko smo utrujeni, napeti, slabo spimo ali imamo občutek, da smo ves čas v pripravljenosti, se hitro pojavi razlaga: verjetno je kriv kortizol. Toda telo ne deluje tako preprosto. Kortizol ni samo...

ZANIMIVE VSEBINE

LEPOTA IN NEGA

Nega obraza po 40. letu: kako se potrebe kože spreminjajo

Po 40. letu se lahko koža začne odzivati drugače kot prej.   Izdelki, ki so dolgo ustrezali, niso več nujno dovolj hranljivi, nekatere aktivne sestavine pa lahko hitreje povzročijo draženje. Spremembe niso pri vseh enake, saj nanje vplivajo genetika,...

PARTNERSTVO IN LJUBEZEN

Kako najti sebe po razhodu in znova vzpostaviti svoj ritem

Po razhodu se ne spremeni samo partnerski status.   Spremeni se tudi občutek identitete: kdo smo brez odnosa, brez skupnih rutin, brez usklajevanja z drugo osebo in brez prihodnosti, ki smo si jo morda predstavljali v dvojini. Zato občutek izgubljenosti po...

PRIJATELJSTVA & KOMUNIKACIJA

Zakaj včasih ne povemo, kaj zares mislimo?

Kolikokrat rečemo “ni važno”, čeprav je?   Kolikokrat odgovorimo “v redu sem”, čeprav v resnici nismo? Kolikokrat v glavi natančno vemo, kaj bi rade povedale, a v trenutku pogovora besede omilimo? Na prvi pogled se zdi, da gre za prijaznost. Za zrelost. Za...