V družini vloge redko nastanejo naključno.
Oblikujejo se okoli pričakovanj, napetosti, neizrečenih pravil in potreb sistema, da ohrani ravnovesje. Nekdo postane tisti, ki ne povzroča težav. Nekdo tisti, ki pomaga. Nekdo tisti, ki opozarja na napetosti, o katerih se v družini ne govori.
Takšne vloge se lahko dolgo zdijo del naše osebnosti. A pogosto so tudi način prilagoditve: otrok se nauči, kaj v družini prinaša sprejetost, kdaj je bolje molčati, kdaj mora poskrbeti za druge in kdaj s svojo drugačnostjo nehote razkrije, da nekaj v odnosih ni urejeno.
Zato vprašanje ni le, kakšno vlogo smo imeli v družini, temveč tudi, ali jo v odraslosti še vedno ohranjamo — v partnerstvu, službi, prijateljstvih in odnosu do sebe.
Družina kot sistem
V sistemskem pogledu družine ne razumemo samo kot skupka posameznikov, temveč kot mrežo odnosov, vlog, lojalnosti in neizrečenih pravil. Vsak član ima svoje mesto, hkrati pa vpliva na celoto.
Družinski sistem pogosto skuša ohraniti ravnovesje — tudi kadar to ravnovesje za posamezne člane ni zdravo. Zato se lahko zgodi, da oseba v odraslosti še vedno igra vlogo, ki je bila nekoč povezana s pripadnostjo, varnostjo ali ljubeznijo.
Pridna hči
“Pridna hči” je tista, ki ne povzroča težav. Je odgovorna, prilagodljiva, razumna, pogosto uspešna. Zna začutiti, kaj drugi pričakujejo od nje, in se temu prilagoditi še preden kdo kaj izreče.
Na zunaj je takšna vloga lahko videti kot prednost. V ozadju pa se pogosto skrivajo strah pred razočaranjem drugih, težave z mejami, občutek krivde ob lastnih željah in potreba, da bi bila sprejeta skozi ustrezanje.
Otrok, ki je sprejet predvsem takrat, ko je miren, uspešen ali nezahteven, se lahko nauči, da za ljubezen ne sme biti “preveč”: preveč jezen, preveč žalosten, preveč potreben ali preveč drugačen.
Rešiteljica
Rešiteljica prevzame odgovornost za počutje drugih. Posluša, pomirja, razume, posreduje in pogosto skrbi, da se stvari ne bi preveč zapletle. Takšna vloga se lahko razvije tam, kjer je bilo veliko čustvene nestabilnosti, konfliktov, bolezni ali nepredvidljivosti. Otrok lahko začne verjeti, da je njegova naloga držati sistem skupaj: če je nekdo v stiski, mora pomagati; če je napetost v zraku, jo mora umiriti.
V odraslosti se rešiteljica pogosto počuti vredno takrat, ko je potrebna. Težko počiva, težko sprejema pomoč in težko dopusti, da drugi prevzamejo odgovornost za svoje življenje.
Črna ovca
V mnogih družinah obstaja član, ki ga drugi doživljajo kot problematičnega, uporniškega, preveč občutljivega ali drugačnega. Pogosto mu pripade oznaka “črna ovca”.
Toda v sistemskem pogledu črna ovca ni nujno tisti, ki povzroča težave. Včasih je tisti, ki s svojim vedenjem, odločitvami ali načinom življenja pokaže napetosti, o katerih družina ne želi govoriti.
Lahko je prvi, ki postavi mejo. Prvi, ki ne nadaljuje družinske tradicije. Prvi, ki spregovori o molku, krivdi, nasilju, alkoholu ali neenakosti. Prvi, ki zavrne vlogo, ki mu je bila dodeljena.
Zato črna ovca pogosto nosi veliko osamljenosti. Ker ne potrjuje družinske podobe, jo sistem lahko potisne na rob. A prav tisti, ki izstopi, včasih odpre možnost, da se nekaj spremeni.
Družinske vloge oblikujejo odrasle odnose
Družinske vloge vztrajajo zato, ker so bile nekoč smiselne. Otrok jih ni prevzel zavestno, temveč kot način, da ostane povezan, varen ali manj izpostavljen.
Težava nastane, ko vloga, ki je nekoč pomagala preživeti družinsko dinamiko, v odraslosti začne omejevati. Pridna hči težko živi svoje želje. Rešiteljica težko preneha nositi odgovornost za druge. Črna ovca težko najde občutek pripadnosti.
Kar je bilo nekoč prilagoditev, lahko kasneje postane notranja omejitev.
Kako se oddaljiti od družinske vloge
Prvi korak ni nujno upor proti družini. Pogosto je dovolj, da začnemo prepoznavati, kdaj vloga govori namesto nas.
Kdaj rečem ja, čeprav mislim ne?
Kdaj skrbim za druge, ker me je strah, kaj se bo zgodilo, če ne bom?
Kdaj molčim, da bi ohranila mir?
Kdaj se počutim krivo, ker izberem drugače kot moja družina?
Kdo sem, ko ne izpolnjujem več pričakovane vloge?
Izstopati iz družinske vloge ne pomeni zavrniti družine. Pomeni začeti razlikovati med tem, kdo smo morali biti, da smo pripadali, in tem, kdo lahko postajamo, ko imamo več izbire.
Družinska vloga je nekoč morda imela svojo funkcijo. A odraslost prinese možnost, da se vprašamo, ali nam ta funkcija še vedno služi — ali pa je prišel čas, da svoje mesto v odnosih začnemo oblikovati drugače.
