Samota

Zakaj se bojimo biti sami – in kaj se v samoti pravzaprav razkrije

Samota pogosto nosi napačen prizvok – kot nekaj, čemur se moramo izogniti.

 

Strah pred samoto pogosto izvira iz tišine, ki razkrije vse, kar smo potisnili v ozadje.

Ko se vse umiri, se namreč pokaže to, kar običajno prekrivamo z delom, pogovori, opravki in družabnim hrupom. Samota ni odsotnost ljudi, ampak prisotnost sebe – in prav ta bližina je včasih najtežja.

 

Samota

 

Zakaj se samote bojimo

 

Strah pred samoto je pogosto povezan z našimi zgodnjimi izkušnjami varnosti. Če smo se kot otroci počutili zapuščene, prazne ali prezrte, se ti občutki kasneje znova prebudijo, ko smo sami.

Nevroznanost razlaga, da človeški možgani samoto doživljajo podobno kot fizično bolečino – ker smo bitja povezanosti. Zato nas samota na površju straši, a v resnici nas le vabi, da se srečamo z nečim, kar potrebuje nežno pozornost.

Velikokrat gre za odpor do tišine, v kateri ni več zunanjih opor. Takrat ne moremo bežati pred sabo – ostane le resnica, ki čaka, da jo raziščemo.

 

Kaj se razkrije, ko si dovolimo biti sami

 

Ko se sprostimo v samoti, se začne marsikaj iz naše notranjosti mehko razkrivati.

Najprej pride nemir – kot val, ki se upira spremembi ritma. Potem se počasi pojavi mir, jasnost, celo občutek, da nismo sami, ampak del širše tišine. V tem prostoru se začne obnova. Čustva, ki so bila potisnjena, pridejo na površje. Telo se uravna, dih se poglobi.

Takrat se lahko aktivira notranji opazovalec – del nas, ki lahko vidi brez sodbe. To je stik z dušo, tihi pogovor, ki se zgodi, ko hrup sveta utihne.

 

Samota

 

Samota kot zdravilo

 

Ko samoto prenehamo doživljati kot kazen, postane prostor zdravljenja. V njej se obnavlja ustvarjalnost, poveča se občutek samostojnosti, jasneje slišimo svoje meje in želje.

Tudi odnosi postanejo bolj pristni, ko se znamo vračati k sebi – ker takrat ne iščemo več drugega iz potrebe, temveč iz izbire. Samota nas torej ne oddalji od ljudi, temveč nas nauči, kako biti v stiku z drugimi, ne da bi pri tem izgubili sebe.

 

Kako se z njo zbližati

 

Ne gre za to, da bi morali preživljati dolge dneve v samoti, temveč da se naučimo ustvarjati drobne trenutke tišine sredi vsakdana. Lahko je nekaj minut brez telefona, brez glasbe, brez pogovora – trenutek, ko se preprosto usedemo, zadihamo in dovolimo, da svet okoli nas utihne.

Ko pogled skozi okno ni več beg, ampak stik, se začne razkrivati prostor znotraj nas. Tam se občutki pokažejo takšni, kot so – brez potrebe po razlagi ali popravljanju.

Avtor prispevka:
Donna.si

O avtorju:
Prvi portal za ženske.

preberite še

Avtor prispevka:
Donna.si

SVEŽ PRISPEVEK

Sindrom pridne deklice in strah pred razočaranjem drugih

Pridnost je v otroštvu praviloma nagrajena. Deklica, ki uboga, pomaga drugim, dobro opravlja svoje obveznosti in ne povzroča težav, prejema pohvale ter odobravanje odraslih.   Sčasoma se lahko utrdi povezava med sprejetostjo in ustrežljivostjo. Vrednost ni več...

ZANIMIVE VSEBINE

LEPOTA IN NEGA

Nega obraza po 40. letu: kako se potrebe kože spreminjajo

Po 40. letu se lahko koža začne odzivati drugače kot prej.   Izdelki, ki so dolgo ustrezali, niso več nujno dovolj hranljivi, nekatere aktivne sestavine pa lahko hitreje povzročijo draženje. Spremembe niso pri vseh enake, saj nanje vplivajo genetika,...

PARTNERSTVO IN LJUBEZEN

Potreba po prostoru v odnosu ni vedno znak oddaljevanja

Želja po času zase lahko v partnerskem odnosu hitro vzbudi nelagodje.   Partnerjevo potrebo po samoti lahko razumemo kot znak, da se je nekaj spremenilo, da mu naša bližina ne ustreza več ali da se čustveno umika. Toda prostor med partnerjema ni nujno razdalja....

PRIJATELJSTVA & KOMUNIKACIJA

Zakaj včasih ne povemo, kaj zares mislimo?

Kolikokrat rečemo “ni važno”, čeprav je?   Kolikokrat odgovorimo “v redu sem”, čeprav v resnici nismo? Kolikokrat v glavi natančno vemo, kaj bi rade povedale, a v trenutku pogovora besede omilimo? Na prvi pogled se zdi, da gre za prijaznost. Za zrelost. Za...